6. septembra se nas je, v zgodnjem popoldnevu pred bivšim učiteljiščem v Tolminu, zbralo 17 zadnjih maturantov učiteljišča, generacija, ki so ji vsi pripisovali bolj črno zaposlitveno prihodnjost. Po svoje smo imeli srečo in smolo hktrati, saj so po drugem letniku s fasade pred glavnim uhodom v šolo umaknili napis "učiteljišče" in nas nekako potisnili v "ilegalo", je pa tudi res, da od takrat dalje ni nihče več mogel ponavljati letnika, zato so nam kdaj pa kdaj pogledali tudi skozi prste. Kakorkoli že, daljnega 1968 nas je 27 dijakov maturiralo in se vsak po svoje podalo usodi naproti.
Trije sošolci in razredničarka so medtem že umrli, zato smo se najprej odpravili na pokopališče in se za trenutek posvetili njihovemu spominu.
Srečanje smo nadaljevali v gostišču Rutar, kjer smo v prijetnem klepetu tudi z nekaterimi našimi profesorji obujali spomine. Nazdravili pa smo tudi kolegu Zdravkotu, ki je na ta dan praznoval rojstni dan.
Bilo je prijetno in obljubili smo si, da se v prihodnje srečamo pogosteje. Pa pustimo času čas, morda nam le uspe.
Nekaj slikovnih utrinkov s srečanja:
Trije sošolci in razredničarka so medtem že umrli, zato smo se najprej odpravili na pokopališče in se za trenutek posvetili njihovemu spominu.
Srečanje smo nadaljevali v gostišču Rutar, kjer smo v prijetnem klepetu tudi z nekaterimi našimi profesorji obujali spomine. Nazdravili pa smo tudi kolegu Zdravkotu, ki je na ta dan praznoval rojstni dan.
Bilo je prijetno in obljubili smo si, da se v prihodnje srečamo pogosteje. Pa pustimo času čas, morda nam le uspe.
Nekaj slikovnih utrinkov s srečanja:
Ni komentarjev:
Objavite komentar