Dan 12 - Bardenas Reales
Dobro sva se naspala v tem mirnem brezplačnem postajališču. Oblačno nebo je obetalo dež, kar za najin ogled tokratne posebnosti ne bi bilo najbolje. A sva uredila navigacijo in se podala do 40 km odaljenega Bardenas Reales.
Naj najprej povem nekaj o tej nevsakdanji znamenitosti, o kateri nisva še slišala pred tem potovanjem in sva se odločila, da jo raziščeva.
Bardenas Reales je naravni park, ki leži v provinci Navara. To je obsežna pusta pokrajina, pravijo ji tudi naravna polpuščava.
Ta polpuščava ali 'pusta dežela' je nastala pred več kot desetimi milijoni let, ko se je kotlina odprla in je voda iz nje stekla v Sredozemsko morje. Ostala je le vodna usedlina, ki se je izsušila in v stoletjih oblikovala izjemno podobo regije.
Prispela sva do glavnega vhoda v naravni park. Tu je Informacijski center Bardenas Reales, kjer nas uslužbenka prijazno nagovori v angleškem jeziku. Razloži nama pravila obiska, zanimivosti, ki jih priporočajo in ponudi nama zemljevid z obvezno potjo. Vse to in obisk je brezplačno, res zanimivo. Pa še sonce se je prikazalo in obetal se je lep topel dan.8
Po načrtu je pot dolga 34 km in pelje v bližini vseh znamenitih točk. V sredini krožne poti je vojaško območje in tja ni dovoljen vstop.
Odpraviva se torej na ogled po makadamski prašni poti, ki je primerna tudi za avtobuse. Najprej se ustaviva na panoramski ogledni točki, ki ponuja impresiven razgled na celoten park.
Že od daleč vidiva, da naju čaka res zanimiv dan. Ni čudno, da so tu dobili navdih za snemanje nekaterih prizorov v filmu Igre prestolov.
Bardenas Reales je polpuščavska naravna regija ali pusta zemljišča s približno 42.000 hektarji v jugovzhodni Navari. Tla so sestavljena iz gline, krede in peščenjaka, voda in veter pa sta jih erodirala in ustvarila presenetljive oblike, kanjone, globoke razpoke, planote, ploščate strukture in osamljene hribe, imenovane 'cabezos' (glave).
Posebej zanimivi so zlatorumeni valovi, ki spominjajo na brbotajočo gosto maso v blatnem gejzirju.
Park se deli v Bardena Negra (Črna Bardena) na jugovzhodnem delu parka izven bele cone. Proti temu koncu naju je najprej vodila pot.
Tla so temnejša (od tod tudi ime) in prekrita z rastlinjem, drevesi in manjšimi njivicami. Flora in favna parka sta bolj značilni za Afriko kot za severno Španijo.
Kontrastni drugi del imenujejo Bardena Blanca. Tu so značilne zlatorumene grape, vrhovi, na vrhu katerih ležijo sivi ogromni ploščati kamni, ki jim rečejo lokalno 'glave'.
V parku najdejo navdih tudi ljubitelji ptičev, saj tu domuje 20 vrst različnih ptic, sov, jastrebov in drugih letečih lepotcev, ki domujejo predvsem v Bardeni Negri.
Na poti srečava številne kolesarje na kolesih in e-kolesih, ki jih izposojajo na vhodu, avtodome vseh vrst in velikosti, osebne avtomobile, pa tudi nekatere pešce. Veliko je prahu v zraku zaradi prometa pa tudi zaradi rahlega vetra.
Med vožnjo si vzameva čas za postanek pri vseh zanimivih krajih. Slikava, hodiva in občudujeva ustvarjalnost naše matere narave.
Na vsakem koraku je kaj videti, treba je to ujeti tudi v objektiv, da ne izgine prehitro iz spomina. Treba pa je tudi s prsti in nogami občutiti to posebno zemljo.
Med vso to suho pokrajino se je prikradla majhna mlaka, edina na vsem območju in tu vladajo glasne žabe.
Povzpela sva se na nekaj grebenov, od koder je bil krasen razgled na okolico in grebene, ki so se kopali v soncu. Poseben občutek te prevzame, ker veš, da hodiš po usedlini nekdanjega jezera ali morja. Nič na tem svetu ni večno.
Največ časa sva posvetila ikoni tega parka imenovani Cabeza Castildetierra, tej impozantni tvorbi, ki spominja na široko kuto s kamnito glavo v obliki križa. Vidna je od vsepovsod.
Tu je seveda obvezna točka za sebke-selfije. Okolica tega orjaka je razgibana, veliko je kanjonov, dolin in skalnatih previsov.
Na koncu sva se odpeljala še do treh vzpetin, treh bratov 'Los Hermanos', ki ležijo v liniji.
Polna vtisov sva zapustila park in se ustavila še pred vhodom vanj, kjer je tudi brezplačno pistajališče za avtodome. V bližini so namreč jame Arguedas. To so jamske hiše, ki so jih izdolbli v mehke strne grebena tisti, ki si niso mogli privoščiti prave hiše.
Kar prijetno utrujena po več kot petih urah raziskovanja sva se vrnila na staro postajališce, kjer bova prespala
Ni komentarjev:
Objavite komentar