Cap de Creus

Celo noč je pihal veter in tudi zjutraj ni ponehal. 

Ker sva danes načrtovala obisk najvzhodnejše točke Španije s skuterjem, je bila ura odhoda zaradi vetra pomaknjena proti poldnevu.

Najprej sva se odpeljala do mesta Cadeques, saj sva ga hotela videti v jutranji svetlobi. 

Cadeques leži v osrčju polotoka Cap de Creus ob skalnati obali, ki jo oblikujejo trije lepi zalivi  s plažami in v osrčju narodnega parka Cap de Creus

Zaradi lepe, slikovite lege in sredozemskega podnebja ta kraj že desetletja privablja mednarodno znane slikarje, ki tu dobijo vir navdiha za svoje delo. Posledično so tu številne galerije in muzeji. 

Danes je bil pa še poseben dan, saj 23. aprila poteka po vsej državi Festa de Sant Jordi.

Sant Jordi ali sveti Jurij je zavetnik Katalonije in dan svetega Jurij je z leti postala praznovanje katalonske kulture.  Številni balkoni v mestu so okrašeni s senyero, katalonsko zastavo.  Gre za praznik kulture in ljubezni, ki ju predstavljajo knjige in vrtnice.  Glavno zbirališče v Barceloni je Rambla, ki je od konca do konca polna stojnic s knjigami in rožami. 

Na trgu so bile stojnice s knjigami in vaze z vrtnicami. Videla sva veliko deklet in žena z vrtnico v roki. Pozneje popoldne so ob stojnicah tudi plesali kolo ob živi glasbi skupine.

Naredila sva nekaj posnetkov tega lepega kraja z različnih zornih kotov in se odpeljala proti svetilniku, ki je na koncu rta Cap de Creus.

Cap de Creus je polotok in rt na skrajnem severovzhodu Katalonije, 25 kilometrov južno od francoske meje. 

Naravni park Cap de Creus je prvi pomorsko-kopenski naravni park v Kataloniji, s številnimi naravnimi in kulturnimi pomeni. Gibanje v naravi je omejeno. 

Bolj kot sva se približevala 6 km oddaljenemu svetilniku, močnejši veter nama je omejeval hitrost vožnje.

Skalnata gričevnata pobočja in obalne čeri tvorijo zanimivo divjo naravo. Ob močnih sunkih vetra z morja sva se počutila kot na Nordappu pred leti. Kdo bi si mislil, da je v Španiji tudi tako. 

Bojan na vrhu rta. "Osvojila" sva vse naj točke sneri neba v Španiji. Ta je bila zadnja, najvzhodnejša.

Polotok je na obeh straneh prepreden z zalivi, ki se zajedajo v notranjost. 

Skale so od vetra in dežja razjedene, da zgledajo kot umetelne čipke. Poleg njih so kot gladke sive plošče zložene sive skake. 

Ko sva se pripeljala do svetilnika, sva šele občutila moč vetra, ki se je v močnih sunkih vrtinčil po vrhu rta.

Na vrhu rta je velik svetilnik in restavracija z razgledno teraso.

Odpravila sva se peš po skalnatem grebenu do vrha, skalnatega grebena na rtu. Morala sem paziti in se držati skal, saj bi me lahko sunki vetra spodnesli, tako močni so bili. 

Razgled na morje in obalo rta je bil čudovit. Šla sva tudi do zanimive jame v skalnatem grebenu, ki jo je izdolblo morje. 

Zaključila sva s sprehodom okrog svetilnika in restavracije in se odpravila nazaj proti mestu.

Vožnja ni bila kar tako, saj so sunki vetra onemogočali udobno vožnjo. Takega vetra z motorjem še nisva doživela. 

Dan sva zaključila v mestu Cadeques, kjer sva v restavraciji na obali uživala v dobri hrani. 

Takole se mučim premagati veter na rtu:).