Madrid sva danes obiskala drugič na svojih potovanjih, a tokrat zgolj zaradi nujnosti. Za to bučno in veliko mesto bi potrebovala nekaj dni, saj skriva mnoge zanimivosti. Najino tokratno celotno potepanje je namenjeno v glavnem naravnim lepotam, većja mesta so le občasni postanki.
Sem si pa osvežila spomin o Madridu z brskanjem po spletu in zbrala nekaj zanimivisti.
Madrid je glavno in najbolj naseljeno mesto Španije, tretje največje mesto v EU, za Londonom in Berlinom z nekaj manj kot 4 miljoni orebivalcev.
Leži ob reki Manzanares v osrednjem delu Iberskega polotoka na 650 m nad morjem in je najvišje ležeča metropola v EU. Zanj so značilna vroča poletja in hladne zime.
Ime Madrid izhaja iz arabskega "magerit", kar pomeni "kraj mnogih potokov"
Je med najbolj zelenimi mesti, saj ma več kot 300.000 dreves, kar ustreza 20 drevesom na prebivalca.
Uradni simbol Madrida je "medved in jagoda" ali "El Oso y El Madroño".
V Madridu se začenjajo vse ceste v državi. Na Puerta del Sol v mestu je znak, ki označuje kilometer 0, središče španskega cestnega omrežja.
Zgleda da rek " Vse poti vodijo v Rim" lahko dopolnimo z "Vse poti se začnejo v Madridu" 😉.
Madridska kraljeva palača: Palacio Real s 3.418 sobami je največja kraljeva palača v zahodni Evropi, vendar kralj ne živi v njej.
Madridčane, Madrilenoes imenujejo mačke "gatos" zaradi zgodbe iz 11. stoletja.
Zjutraj sva se z metrojem odpeljala do centra mesta in si najprej ogledala, kje je slovenska ambasada. Bilo je precej sveže, kljub soncu. Meščani so zgleda vajeni takih temperaturnih razlik v dnevu, saj so bili večinoma v plaščih in toplejših jaknah.
Sprehodila sva se po nekaj dolgih ulicah, ki jih obkrožajo visoke elegantne stavbe. Mesto je tako veliko, da se ga ne moreš ogledovati peš. Imajo pa učinkovito in čisto podzemno, s katero lahko skočiš na različne konce mesta. Midva nisva imela veliko časa, zato sva želela le občutiti utrip mesta.
Ob dogovorjeni uri sva pozvonila na zvonec na vhodu v stavbo, kjer je ambasada. Odprli so nama vrata in odšla sva v drugo nadstropje. Človek v takih ustanovah nima prav prijetnega občutka.
Pustili so naju čakati vec kot 10 minut v predprostoru brez oken in s troje neoznačenimi vrati, z zastavo Slovenije in EU v kotu. Na enih je bilo okence, ki pa je bilo zavešeno z žaluzijami. Potrkala sva, a nihče ni odgovoril. Bojan je celo podvomil, če sva na pravem mestu. Neprijeten občutek, ves si nebogljen, saj si izgubil nek pomemben dokument in ne veš kaj te čaka.
Že po telefonu je bila komunikacija s konzulatom precej hladna in odrezava, kljub stiski, ki sva jo doživela, v živo pa itak ne veš, kaj lahko pričakuješ. Na kratko, vse skupaj je zvenelo nekako tako kot doma, formalno, kot ko urejaš dokumente na občini.
Končno se je na okencu pojavila uradnica, ki naju je skozi steklo po zvočniku nagovorila hladno in odrezavo (v stilu, za prijaznost nismo plačani). Ni se niti predstavila, od naju pa tudi ni pričakovala, da se predstaviva. Skozi majhno režo sva ji dala policijski zapisnik in pojasnila ves dogodek, ker oseba, s katero sva govorila po telefonu, ni bila trenutno prosta. Taki strogi neosebni varnostni ukrepi kot v zaporu. Nestrpen in strogo uradniški odnos kot da jim povzročava nepotrebno delo.
Če primerjava s komunikacijo s policistom v Malagi, ki je bil prijazen, pripravljen pomagati po svojih močeh, ob sprejemu se je z nama rokoval in ob slovesu tudi. Zanj sva bila le eden izmed res številnih turistov s problemi, a si je za naju vzel čas, nama ponosno pokazal celo sliko svoje enoletne hčere Alejandre, da je nekoliko zmanjšal najin stres in podrobno pojasnil vse, kar sva rabila tisti trenutek v tujini.
Na slovenski ambasadi pa sva se počutila tujca med domacimi ljudmi. Najprej je uradnica pričakovala, da imava s seboj sliki za dokument, ker ju nisva imela (kdo pa nosi s seboj slike za osebno izkaznico), je slike na koncu dobila iz sistema. Po e-pošti sva jim pred dnevi poslala fotokopije osebnih izkaznic, vozniske in zapusnik policije v Malagi. Človek bi pričakoval, da bi začasne dokumente brez tezav morali urejati popolnoma digitalno že pred najinim prihodom.
Glede voznišjega dovoljenja niso urehali nicesar, ceprav sva na straneh EU videla, da bi konzulat tudi to moral urejati.
Konec dober vse dobro, dobila sva začasen potni list ( na obrazcu izpolnjenem na roko), kjer piše, skozi katere države bova potovala na poti domov in rok trajanja.
No, vsaj ob zaključku, se je ostrina in uradnost osebe nekoliko stopila in nama je zaželela srečno vrnitev domov. Zvedela sva, da so prejšnji teden imeli kar 10 takih primerov in da je tega vedno veliko.
Pa sva silom razmer izkoristila tudi usluge države v tujini. Tudi tako se lahko tolaživa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar