El Torcal de Antequera

Zjutraj sva premaknila avtodom na uradno postajališče in se s skuterjem odpeljala do 16 km oddaljenega El Torcal de Antequera. 

El Torkal de Antequera leži do 1300 mnm. Tu je naravni rezervat v gorovju Sierra del Torcal, južno od mesta Antequera v provinci Málaga.

 Prebrala sva, da je ta kraški svet, sestavljen iz apnenčastih skal čislan zaradi nenavadnih reliefnih oblik in velja za eno najimpresivnejšihkj kraških pokrajin v Evropi.

Njegov simbol je tale stvaritev narave. 

Pestra, kamnita in razgibana pokrajina velja za največjega predstavnika evropske kraške pokrajine.  

Peljala sva se do restavracije, kjer sva nabavila zemljevid pohodnih poti po rezervatu. 

Odločila sva se za najdaljšo, rumeno pot, dolgo 2.700 m. Pot opečnate barve je bila  shojena steza, ki  teče po kamnitih tleh in na vsakem koraku odpira poglede na drugačne oblike in motive skalnatih formacij.

Skale iz mehkega, topnega apnenca so led, veter in dež skozi stoletja umetelno oblikovali v neverjetne in nevsakdanje oblike. 

Prebrala sem sledečo razlago na zloženki, ki sva jo dobila na info točki.

Led, veter in predvsem voda skozi čas preoblikujejo pokrajino in iz nje nastajajo kraške oblike.  Apnenčaste skale kot goba absorbirajo vodo iz padavin in jo kopičijo v notranjosti (endokarstični sistem). 

Le-ta se nato izloči iz številnih luknjic in topi skalo od spodaj navzgor. Zato so smeri vdolbin in razpok tako vodoravne kot navpične.

Podobnega primera ne najdemo pogosto, saj prav ta rezervat velja za največjega predstavnika evropske kraške pokrajine.

Potka shojena od številnih obiskovalcev se vije med većjimi in manjšmi skalnimi gmotami in na vsakem koraku ponuja spektakularne panoramske razglede.

Na tem potovanju se mi zdi, da sem pri opisovanju naravnih lepot izčrpala vse okrasne pridevke, da bi nazorneje opisala videno. A tudi tokrat ne morem mimo občudujičih medklicev.

Okolica se zdi nadnaravna, kot na kakšnem kamnitem asteroidu, na luni ali v filmih o kavbojcih in indijancih. 

Le z malo domišljije v impresivnih geoloških tvorbah lahko opaziš oblike sfing, krinolin, obrazov, dlani in še marsikaj.

V dveh urah in pol sva se naužila veliko lepega, se nadihala in sprostila.

Na postajališče sva se vračala zadovoljna in polna nepozabnih vtisov. Imava nešteto posnetkov, le nekaj sem jih vključila v ta blog. 

Med potjo, ki se strmo spušča proti mestu sva na razgledni točki nad mestom naredila nekaj posnetkov. 

Mesto ima v ozadju neverjetno kuliso, hrib, ki na daleč izgleda kot profil moškega obraza.

Res neverjetna igra svetlobe in oblike hriba.