Tre cime di Lavaredo

Prespala sva na parkirišču na 2 300 mnm. Ponoči je vlekel veter in bilo je tudi goram primerna temperatura, zato sva malo ogrevala avtodom.

Po zajtrku sva se pripravila za pohod okrog skalnatih stolpov Tre cime. Obula sva pohodniške čevlje, vzela palice in se z nahrbtnikom s hrano in pijačo pridružila številnim pohodnikom. 

To je pravzaprav pravo romanje velikega števila pohodnikov od vsepovsod (veliko aziatov) do teh mogočnih skalnatih vrhov

Trije vrhovi Lavareda (Tre Cime di Lavaredo ) so trije zanimivi, mogočni skalnati alpski vrhovi in ena najbolj prepoznavnih in poznanih gorskih pokrajin v Italiji.

Stojijo na meji med Benečijo in Gornjim Poadižjem. So raj za plezalce in pohodnike, še posebej so popularni, ker so poti primerne tudi za tiste z malo pohodniškimi izkušnjami.

Hoja je prijetna, še posebej v sončnem vremenu, ki v teh koncih ni ravno pravilo. Celo poletje sva iskala napoved z vsaj par dnevi lepega vremena, a ga na žalost ni bilo. No, nama pa je uspelo sedaj. 

Kljub dejstvu, da ležijo Tre cime v divjemu in odročnemu okolju, so Trije vrhovi zlahka dosegljivi z avtomobilom, avtodomom, motorjem, kolesom ali avtobusom. 

Na vrhu je do 500 parkirnih mest, ki pa se kar hitro zapolnijo, še posebej v poletnem času. Tudi tokrat so bila skoraj vsa parkirna mesta zasedena z osebnimi avti, avtobusi in avtodomi.

Nad parkirišči je koča Auronco na 2333 mnm, kjer si lahko privoščite toplo hrano. 

Ob njej je prelep razgled na dolino z mestom Auronco z bližnjim jezerom.

Od koče Auronzo vodi lahka pot rahlo navzgor vse do dna treh vrhov. Na poti se ponujajo krasni razgledi na kočo in okoliške vrhove. 

Posebno lepi so pogledi na tri stolpe iz različnih zornih kotov. Vsi fotografiramo, delamo sebke, ali pa si drug drugemu pomagamo s posnetki.

Prvi postanek sva naredila na sedlu Lavaredo tik pod največjim stolpom. Tu je na skali obeležje, ki pripoveduje, da je ta kraj obiskal tudi papež Voitila. 

Na tem mestu lahko napraviš najlepši posnetek treh stolpov. 

Pot nadaljujeva proti zadnjemu delu stolpov, koder teče skalnata potka med kamni, mahovi in makijo. Veliko pohodnikov ima s seboj pse, ki se igrivo in energično sprehahajo po lepi naravi. 

Na pol poti okrog treh stolpov sva se ustavila in pomalicala. V bližini je bila večja živahna skupina srednješolcev in profesorjev, ki so imeli pohodniških športni dan.

Malo dalje sva se ustavila pri treh manjših jezercih, največje je bilo posebno lepe modrozelene barve.

Čakal naju je le še zadni del pohoda, ki poteka po melišču. Čeprav v tem delu ni sijalo sonce, so bili prekrasni razgledi na okoliške skalne gore, ki obkrožajo ta predel 

Ugotavljala sva, da so Dolomiti res nekaj posebnega, lepi, slikoviti s špičastimi vrhovi in posebno barvo. Rekla bi, da so pravljični in bi jih lahko postavila ob bok Lofotskim otokom, le da tu ni morja. Očarali so naju skoraj tako kot Lofoti.

Zadovoljna sva pohod zaključila na parkirišču. Trajal je 9,5 km za kar sva porabila štiri ure z vsemi pogostimi postanki. 

Letos se lahko z veseljem pohvaliva s kar nekaj podobnimi pohodi. 

Odpeljala sva se v Cortino na brezplačno parkirišče, kjer bova prespala.