Zjutraj sva premaknila avtodom na bolj sončno parcelo, saj je pod smrekami bilo cel dan precej hladno.
Pripravila sva nahrbtnike s pijačo,sendviči in z dodatnimi oblačili in se s skuterjem odpravila do 19 km oddaljene dolomitske posebnosti Cinque torri
5 Torri (pet stolpov) je eden nedvomno bolj obleganih simbolov Cortine d'Ampezzo. In ne brez razloga je to pomembna turistična atrakcija.
5 torri imajo svojevrstno in nenavadno obliko in so lepo vidni z bližnjih vrhov. Spadajo v naravni park Dolomiti Ampezzo, ki ohranja neokrnjeno naravo območja.
Ta atrakcija, poleg tega da je zelo lepa na pogled, ponuja v svoji okolici tudi celoletne možnosti za najrazličnejše športe.
Obiskovalci tu lahko pozimi uživajo v številnih smučiščih, v drugih letnih časih pa plezajo, se odpravijo na pohode po celotni okolici.
Posebnost tega okolja je, da ponuja različne težavnostne poti. Obstajajo tudi lažje, primerne za družine z otroki.
Ko sva premagale slabih 19 km asfaltirane in precej strme poti, sva parkirala pri koči Rifugio Cinque Torri na višini 2137 metrov. Odprta je le v poletnem času. Leži tik pod stolpi Cinque Torri, od tu je zelo lep razgled na okoliške vrhove različnih oblik in višin.
Ko sva pomalicala, sva se odpravila po urejeni stezi proti mogočnim skalnatim stolpom, ki ležijo kot osamelci na sredi platoja. Steza vijuga po strmem pobočju in vodi v srce stolpov.
Najmarkantnejši je osrednji največji stolp, ki ima več razpok. Danes je po njegovih stenah plezalo veliko plezalcev. Hoja med in pod stolpi je slikovita, saj ti posebneži vzbujajo domišljijo.
Danes je zaradi lepega vikenda tu veliko obiskovalcev od vsepovsod. Veliko je družin z zelo majhnimi otroki in takih s psi.
Ko sva obhodila stolpe, ki so na višini 2200 nm, sva se odpravila do Rifugio Scoiattoli, 2225 nm. Tu je delovala kabinska žičnica in na srečo tudi restavracija, saj se nama je prilegel kapučino.
Od tod je kamnita pot vodila do Rifugia Averau, na 2416 nm, ki je bil v tem času tudi že zaprt.
Nadaljevala sva pot po strmem pobočju in skalnem grebenu s prekrasnimi razgledi. Trud je bil poplačan s postankom pri Rifugiu Nuvolau, na višini 2575 nm.
Koča je bila sicer zaprta, a njena urejena okolica z lesenimi klopmi in teraso je nudila obiskovalcem prijeten postanek in bogat slikovit razgled na okoliške vrhove.
Izjemni so razgledi na vse štiri strani. Občudovala sva najvišjo goro Marmolada, Monte Civetta z ledenikom, pol obzorja na severu zajema mogočno pogorje Tofane z zgornjo postajo gondole na 3243 mnm in množico planincev na vrhu 3225 mnm.
Globoko pod kočo na vrhu gore smo občudovali slikovit prelaz Passo Giau z serpentinasto cesto.
V daljavi je bil celo lepo viden Großglockner z obsežnim ledenikom.
Pred kočo je zanimiva skulptura, ki je posvečena planincu, ki je 800 krat obiskal to kočo s tablo s pripisom "ni težava... ampak užitek."
Srečala sva veliko Slovencev, pohodnikov in tudi plezalcev. Bojan je užival v opazovanju vrohov z daljnogledom, saj so z njim bili vidni obiskovalci najvišjih vrhov.
Polna lepih vtisov sva po dobrih osmih kilometrih hoje ugotavljala, da gore pomirjajo duha in utrjujejo telo.
Zadovoljna sva se odpeljala proti kampu. Tik pred njim sva dotočila skuterju gorivo, a glej ga zlomka, po štirih letih uporabe se je Bojan zmotil in natočil namesto bencina, dizel. Ko je motor malo zakašljal, se je zavedel napake in takoj ustavil. Na srečo sva bila že v bližini kampa.
Motor bo tako počival do doma, ko ga bo serviser počistil. Ja, svoje dni se vse zgodi. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar