Sarajevo, bob steza ZOI

Zbudila sva se v kar sveže jutro. Morala sva vklopiti malo gretja, da je prijetneje. Vreme pa je kot po naročilu, sončno. 

V poznem dopoldnevu sva se toplo oblekla za vožnjo s skuterjem in se odpravila po cesti, ki pelje po pobočju hriba Trebević. Na cesti je bilo presenetljivo veliko prometa. Ko sva prispela do manjšega platoja pod vrhom, sva zagledala lep hotel Pino, nature hotel z urejeno okolico in teraso. 

Nedelja je in izgleda, da je to priljubljena destinacija Sarajevčanov. Številni avtomobili na velikem parkirišču in ogromno ljudi na terasi hotela je lep dokaz za to. 

Peš sva se odpravila po stezi, ki vodi do vrha vzpenjače. 

Najin cilj je v bistvu bila olimpijska bob in sankaška steza, ki je bila zgrajena za ZOI 1984. 

Po dobrem kilometru poti po gozdu sva zagledala spodnji del steze. 

Proga je bila poškodovana zaradi Obleganje Sarajeva in še vedno ostaja večinoma nedotaknjena, z vojnimi ranami bojnih lukenj, izvrtanih v enega zadnjih zavojev proge. 

Kasneje so jo prepustili ustvarjalcem grafitov, kar je še danes lepo vidno.

Koliko nadobudnih sportnikov se je spustilo po njej in upalo na dober rezultat! To je steza z bogato "avro". Škoda, da jo ne vzdržujejo več, saj je res slikovita, teče namreč med drevesi in grmovjem pobočja hriba. 

Skupaj z drugimi obiskovalci, sva se sprehodila skoraj po celotni progi. 

Malo višje je končna postaja žičnice, ki pelje iz doline na hrib. Vzpenjača, ki je bila zgrajena 1959, je pred dvemi leti ponovno začela obratovati (po 26 letih).

 Zaslovela je med olimpijskimi igrami, med vojno pa je bila popolnoma uničena. Sedaj pa ponovno ponuja res slikovito izkušnjo z lepim razgledom na Sarajevo iz kabin

Končna postaja žičnice ima tudi lepo razgledno restavracijo na vrhu stavbe, kjer sva uživala v soncu ob dobri kavi in lepim razgledom na mesto.

Na poti do skuterja sva se odločila, da si bova privoščila kosilo v hotelu Pino. Ogromna restavracija je bila polna gostov tako zunaj kot v notranjosti. 

Našla sva mizo in kljub velikemu številu ljudi bila kar hitro postrežena. Naročila sva dnevno ponudbo domačih specialitet, ki se je izkazala za dobro izbiro, saj je danes to bila teletina izpod sača (peke) s prilogo in zelenjavo na žaru. Zelooooo dobro.

Izpolnila sva potrebe po gibanju, svežem zraku, lepih razgledov in okusni hrani in se odpravila v dolino. Nabaviti sva morala nekaj hrane. 

Mimogrede sva si ogledala še Skenderijo, znan športno-kulturno-poslovni center v Sarajevu. Skenderijo sestavlja več prizorišč, med katerimi je dvorana košarkaša Mirze Delibašića, najboljšega športnika BIH 20. stoletja. V tej dvorani so na olimpijadi tekmovali v drsanju.

Njegov kip krasi predverje Skenderije. 

Zvečer pa sva uživala nočni pogled na Sarajeva iz avtodoma. Še nikoli nisva imela takega. Razgleda kz svoje premične dnevne sobe Tu je dokaz :).

.