Ostrog Monastery, Črna Gora

Ponoči je malo mrcinilo, kot so tudi napovedali, a velikega dežja ni bilo. Po zajtrku sva zapustila Žabljak in nepopisne lepote Durmitorja, ki si zaslužijo vse pohvale.

Za nama so adrenalinske soteske Tare, vijugaste in ozke ceste nad sotesko, širjave planote Žabljaka, ki s svojo podobo spominja na kakšno alpsko planšarsko planoto in odsev prekrasnega Črnega jezera, obkoljenega z gozdovi in z dvatisočaki. 

Človeka taka narava čisto omami in ga očara. Nič se ne more kosati s stvarjenjem matere narave, le uživati jo pogosto nimamo časa, ali pa ne znamo, žal. 

Po lepo urejeni cesti se v smeri Nikšiča peljeva proti samostanu Ostrog Monastery. Vožnja je bila lažja po tej cesti. 

Ko pustiva za sabo Nikšič, se cesta začne vzpenjati po strmini gore. Cesta je vklesana v pobočje in pogled proti dolini je bil iz kilometra v kilometer bolj neprijeten. Tudi cesta se je zožila in na določenih mestih se je cestišče rahlo posedlo. 

Višje ko sva bila, bolj oddaljeno se je zdel najin cilj. Malo naju je potolažilo, ko sva videla, da iz nasprotne smeri vozijo tudi manjši avtobusi. Zagotovo bo tam zgoraj možno najti prostor za parkiranje in obračanje. A dvom je obstajal. 

Ko sva prispela pod vrh gore, sva se oddahnila, saj je bilo sredi ničesar, na manjši gorski polici, nekaj hiš z manjšim samostanom in kar prostorno parkirišče. 

Parkirala sva in se ozrla v strmo pobočje vrha gore nad nama. Tam je v meglici belo odseval del znamenitega samostana, vklesan v steno. Morda malo spominja na naš Predjamski grad. 

Pridružila sva se številnim obiskovalcem, ki so se peš podali do 3 km oddaljenega samostana. Nekateri smo se odločili za strme stopnice, ki so vodile naravnost navzgor, drugi so šli okrog po cesti. Neštete kamnite stopnice so nam pošteno vzele sapo, a to je tudi namen pokore, ko se odpraviš do takega svetišča, kajne?

Samostan Ostrog je samostan Srbske pravoslavne cerkve, ki je vklesan v skoraj navpično skalo, visoke gore Ostroška Greda. Posvečena je svetemu Vasiliju Ostroškemu. Samostan Ostrog je najbolj priljubljen romarski kraj v Črni Gori. Sem romajo verniki vseh veroizpovedi od pravoslavne, katoliške in muslimanske vere. Je pa tudi najbolj obiskanih na Balkanu. 

Bel v strmo skalo vklesan samostan ima dve zanimivi jamski cerkvi, ki nista bili poškodovani v požaru, zato so njune freske, ki so poslikane na naravnem kamnu, še iz 17. stoletja. Na žalost fotografiranje v notranjosti ni dovoljeno.  

Vklesane stopnice z mozaiki svetnikov vodijo v dva druga nivoja, kjer sta slikoviti razgledni ploščadi. Od tod je najbrž lep razgled na dolino, a danes je ta bila odeta v meglo. Tako je bil trenutek še bolj mističen.

Vhod v samostan in spremljajoče stavbe se lepo vklapljajo v okolico. 

Po ogledu sva se po cesti vračala do parkirišča, saj so bile stopnice zaradi rosenja preveč spolzke. 

Lep mozaik Noetove barke za slovo.

Ravno prav utrujena in zadovoljna sva se odpravila proti Budvi in Tivatu, kjer načrtujeva prenočiti. Iz gorske pokrajine sva se počasi bližala obali. 

Tudi za zaključek poti sva peljala po sicer lepi, široki cesti, a vklesani v golo pobočje in z ostrimi ovinki visoko nad dolino. Razgled na Budvo, Sv Štefan in morje je bil ob sončnem zahodu, kljub oblakom lep. 

Pristala sva v mini kampu v Kotorskem zalivu.