Na poti na Krf

Zaključila sva kampiranje v kampu Vrachos Kastraki in se pred slovesom od tega neverjetnega sveta z avtodomom odpravila še zadnjič (torej drugič, ker je bil pred dnevi zaprt) do največjega samostana v Meteori. Nedelja je, topel jesenski dan (obeta se čez 30°C)

Sveti samostan Velikega Meteorona ali tudi "Megalo Meteoron" je največji in najstarejši od vseh ostalih samostanov. Imenujejo ga samostan, ki "visi v zraku" (meteoro). Zgrajen je na ogromni skalnati formaciji in je kot klobuk na velikanu.

 Ustanovil ga je menih Sveti Atanazij Meteorit v 14. stoletju. Je nekakšen začetnik monasticizma v regiji.

Danes je že v dopoldanskem času velika množica obiskovalcev. Parkirišča so vsa zasedena, še posebej, ker je veliko res ogromnih avtobusov, ki pripeljejo ljudi na enodnevni ogled Meteore. Tu sva srečala turiste iz Južne Koreje, Tajvana, Aneričane, veliko iz Azije, iz Evrope pa od Francozov, Nemcev, do Srbov in Angležev, mlade, družine in starejše. Prav vsi iščejo nekaj navdiha in spokojnosti v tem okolju.

Do samostana vodijo ozke stopnice ob skalnati steni. Vstop v samostansko okolje se začne ob vhodu, kjer plačaš 3€ za vstopnino. 

Samostan je zelo lepo urejen, in ima dve nadstropji in notranje dvorišče, od koder se lahko odpraviš na tri razgledne ploščadi s prekrasnim a kar vratolomnim pogledom v dolino in na sosednje samostane. 

Notranje dvorišče je razgibano in tam je več manjših stavb in vrtov. Pravo mini mestece. 

V muzeju sva občudovala bogato zbirko res starih listin in molitvenikov napisanih z roko, starih oblačil iz različnih dob in drugih liturgičnih predmetov. 

Najbolj impresivna je cerkvica, kjer pa fotografiranje ni dovoljeno. Razdeljena je v dva prostora,vhodni del z lesenimi izrezljanimi stoli in raznovrstno poslikavo in glavni prostor s kupolo, od koder se nizko spušča bogato in umetelno okrašen lestenec, ki je center prostora. Vse stene so poslikane in predstavljajo različne svetnike in verske dogodke. Posebna stara tehnika, barva in in tematika obiskovalca prevzamejo.

Tu je primer cerkvice iz drugega samostana, kjer sem pomotoma slikala in se tudi opraviča. 

V bližini je na ogled stara črna kuhinja s številnimi predmeti in pripomočki.

Samostan v hodniku s sliko prikaže zgodovinske dogodke, ki so se odvijali v njegovi okolici.

Po ogledu sva pot nadaljevala proti Krfu, a še zadnjič slikala te neverjetne velikane. Na tej fotografiji sama vidim dva duhca, morda meniha, ki izpod kute kukata vdolino in nama želita srečno pot.

Pot nadaljujeva po gorati, malo poseljeni pokrajini, kjer vrhovi dosegajo tudi 2000 m. Cesta se vije po grebenih in se spušča. Prelazi so na višini 1000 m. 

Po dveh urah se vključiva na avtocesto in se pripeljeva do trajekta za Krf. 

V daljavi že vidiva otok, a nemirna vožnja s trajektom kar traja.

V večernih urah se voziva po Krfu in imava nekaj težav z Googlovimi navodili, saj naju vozi po zelo slabi cesti. Končno v temi prispeva do kampa in najdeva prostor. Jutri pa bova pogledala, kje sva pristala