Slap Gavarnie

Dan 10 - slap Gavarnie

Takoj po zajtrku se z avtodomom odpraviva proti Pirinejem. Želiva vsaj malce začutiti in doživeti lepote tega zanimivega gorstva. 

Najina ciljna točka je slap Gavarnie, ki je večstopenjski slap v osrčju vršacev.  Visok je 422 metrov in je eden najvišjih slapov v celinski Franciji, je v bližini vasi Gavarnie.  Slap je začetek potoka Gave de Pau. 

Voziva se po ozkih dolinah, ki počasi preidejo v grape. Cesta ni prav široka, a se s primerno vožnjo da lepo srečevati. Bolj ko greva v notranjost, bolj so naselja in narava podobna alpski pokrajini. 

Za razliko so tu gore zelo visoke, veliko bolj koničaste in temno sive barve. Cesta se počasi vzpenja in je vklesana v skalnato pobočje. 

Najvišja točka globeli je pri Napoleonovem mostu, ki se penje 65 metrov nad rečico. Nad cestiščem visijo obrambne mreže, ki ščitijo vozila pred krušenjem kamnov. Nad cesto so strma skalnata pobočja. 

Voziva se mimo vasic s številnimi hoteli v gorskem stilu, saj je to področje znano po dobrih smučiščih. Po uri vožnje prispeva do vasice Gavarnie, ki je podobna ostalim, v tem času precej osamljena z večino zaprtih lokalov in trgovinic. 

Tu poizveva, kako priti do slapa. Povedo nama, da je na žalost v tem letnem času še vedno zamrznjen. Parkirava na za avtodome namenjenem parkirisču in se odpraviva peš proti slapu.

 Pot je krožna, opremljena s posebnimi oznakami. Dan je lep, sončen, malo pihlja, za hojo ravno pravšnji. 

Prispela sva na ravnino pod tritisočaki, ki ponosno strčijo v nebo. Spominja me na hojo v Tamar, pod triglavsko steno, le da so vrhovi tu višji. Slap je zaledenel, a rečica se napaja iz mnogoterih virov, ki pritekajo iz vseh smeri sten, pa tudi kar iz travnate močvirne jase spodaj. Mir in spokojnost v gorah je tako zdravilna. 

Ko se naužijeva vsega lepega, nabereva par kamenčkov za spomin in se vrneva do avtodoma. Krožna pot je dolga dobrih 5 kilometrov.

Ker sva bila v bližini prelaza Tourmalet, kjer bo tudi letos potekal Tour de France, sva se ga odločila ogledati. Pripeljeva se do smučarskega centra, kjer se še vedno smuča in deska nekaj navdušencev in izveva, da je prelaz žal še zaprt. Škoda! Več sreče drugič ;) 

Na poti v dolino v Lurd sva videla nekaj lepih slapov, saj se topi sneg v gorah in polni struge reke.

Ko razmišljam o preživetem dnevu, lahko rečem, da me je presenetilo, koliko možnosti ponujajo Pirineji. Pohodništvo je eno glavnih, saj so primerne poti po celotni dolžini območja, še posebej v nacionalnem parku. Tu ne manjka obsežnih smučišč na obeh straneh Pirenejev.  

Najbolj pa naju je presenetila klima, saj je temperaturni razpon od jutra do noči precejšen. Pravijo, da kar zadeva podnebje, so francoski Pireneji podvrženi dvema glavnima vplivoma;  topli vetrovi z jugozahoda in atlantski vetrovi s severozahoda. 

Zaradi vetrov z jugozahoda je francoska stran Pirenejev pogosto najtoplejše območje v Franciji, zlasti spomladi in jeseni. To sva občutila, saj je bilo včeraj več kot 28°C v popoldnskem času.

Večji del poletja in dele zime pa je vreme v Pirenejih bolj ali manj sončno in suho, pravijo.

V naslednjih dneh si bova za primerjavo ogledala delček Pirinejev na španski strani.