Meteora je na Unescovem seznamu svetovne dediščine in je eden največjih in najpomembnejših kompleksov grških pravoslavnih samostanov v Grčiji, takoj za goro Atos.
Meteora« ni nastala zaradi padlega meteorita na tem območju v daljni preteklosti, čeprav ime namiguje na to misel. Meteora dobesedno pomeni »sredi neba«, »visi v zraku« ali »v nebesih zgoraj«.
Kamnite gmote so nastale pred približno 60 milijoni leti. Na tem področju je nekoč bilo veliko jezero, ki je kasneje odteklo v Egejsko morje in za seboj pustilo ogromno rečne usedline. Ta pa se je skozi stoletja in ob potresih, dežju in močnem vetru oblikovala v neverjetne stebre mistične oblike.
Megaliti iz peščenjaka so tako mistični, da so na vrhove le-teh menihi postavoli svoja svetišča miru in molitve. Samostani, se dvigajo visoko nad Tesalsko nižino in so v povprečju 300, nekateri pa celo 550 metrov visoki.
Od začetnih 24 samostanov, jih je ostalo le še 6: Veliki Metéoron, Varlaám, Roussanou, Sv. Nikolaj, Sveta Trojica in Sv. Štefan.
Ne morem si kaj, da ne bi povzela te razlage. Je tako nazorna in pove, kako narava s svojimi čudesi vpliva na človekovo psiho in verovanja.
Edinstveno Izkušnjo so menihi doživeli, ko so pozimii megla in oblaki popolnoma prekrili mesto pod njimi. V teh mističnih trenutkih so menihi na Meteori opazovali vrhove pečin, ki so kukali iznad oblakov. Zdelo se jim je, kot da velikanske pečine lebdijo nad oblaki. Zagotovo jim je bila ta nadrealistična slika lebdečih pečin najboljši vpogled v nebesa!
Pod vtisi vsega zapisanega sva se odpravila s skuterjem do zanimivih razglednih točk teh stvaritev. Cesta je lepo urejena in obisk turistov je tudi v tem času številen.
Na vsakem koraku slišiš vzdihe, kako enkratno, kako lepo. Povzpela sva se na zaobljene vrhove in kot mali pikici zrla proti dolini in mestecu. Zdi se mi, da sva kot začarana v tišini le gledala in želela čimveč vtisov ujeti v posnetke, ki pa so lahko le približek resničnosti.
Uspela sva obiskati vse razgledne točke, nisva pa ška v noben samistan, ker je bila vsepovsod prevelika vrsta. To sva pustila za jutri.
Danes je vroč poletni dan s 30 °C. Po ogledu in grškem kosilu sva se v kampu šla osvežit v bazen, ki ima enkratno sceno v ozadju. Se strinjate?
Pred sončnim zahodom pa sva se odpravila na posebno razgledno točko, kjer se zbirajo vsi, ki želijo uživati ob tej čarobnosti menjave svetlobe, barv in senc.
Vsi smo v tišini zrli v skalnate stebre, ki so spreminjali barve v zahajajočem soncu.
Sence so pomagale domišljiji videti različne obrise, kot je profil lepe deklice, sfinga in podobne.
Odvisno, kako bogato domišljijo imaš, narava ti pri tem le malo pomaga z namigi sence in svetlobe
Današnji dan je bil kot pravljica, umirjen, prijazen in v neposrednem stiku z naravo. Za dušo. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar