Iz kampa imava lep razgled na Narodni park Paklenica, ki sva ga obiskala lani v oktobru. Obsega Malo in Veliko Paklenico. Bolj obiskana je Velika Paklenica, saj je pravi raj za pohodnike in plezalce.
Lani sva kampirala v kampu v mestu Starigrad, ki je 2 km oddaljen od Velike Paklenice. Dopoldne sva se s skuterjem odpeljala do vstopne točke, plačala vstopnino in se odpravila po kanjonu navzgor.
Tu te presenetijo visoke skalnate strmine, ki se strmo dvigajo nad kanjonom. Na njih se preizkuša v plezanju staro in mlado. Na vsakem koraku so skupine z vrvmi, klini in karabini. Mnogi pa so že visoko v steni, kot majcene mravljice.
Me kar strese ob pogledu navzgor, kako bi me šele ob pogledu navzdol. Raje ne razmišljam :(
Steza se počasi vzpenja proti sedlu. Nekje na stedini naletiva na zanimivo atrakcijo.
Titov bunker, ki naj bi ga v začetku 50.let na zahtevo Tita začeli graditi zaradi Stalinovih groženj. Služil naj bi kot skrivno mesto za zasedanje vodstva. Baje pa ga v resnici niso nikoli uporabili. Danes je to muzej, ki si ga mnogi ogledajo. To je pravo mesto z v skalo vklesanimi hodniki in številnimi dvoranami in sobami. Zelo zanimivo.
Pot nadaljujeva in občudujeva zanimive jame v pečinah. Ustaviva se pri koči, od koder je lep razgled na sedlo.
Pri koči si malo oddahneva in se razvajava z dobro kavo in prigrizkom. Ko se vračava, se povzpneva tudi na zanimivo razgledno točko v bližini vhoda v Paklenico. Razgled na okoliške kraje in zalive je resnično lep. Preživela sva športno prijeten dan v zanimivi naravi. Lepi spomini.
Tokrat ne greva v Paklenico, pač pa narediva manjši ovinek proti celini. Peljeva se mimo Obrovca, ki leži ob reki Zrmanji. Tudi ta reka je vredna ogleda od izvira do izliva. Posebej slikoviti so kanjoni, ki jih je z leti izklesala reka. Ta kanjon je zavarovan kot naravni spomenik, za katerega so značilne do 200 metrov visoke pečine, ki se dvigajo nad reko.
Midva sva jih lani lahko občudovala v spodnjem toku.
S planote je čudovit razgled na globoko vrezan kanjon modrozelene reke Zrmanje
Tako slikovita in lepa je tu narava, da so v teh krajih pred leti snemali kultne filme o Vinnetou.
Voziva se po precej pusti in zapuščeni pokrajini do Knina. Vidiva veliko razpadlih hiš, tudi zapuščenih na pol dograjenih, gotovo so jih prebivalci zapustili zaradi političnih razmer v bližnji preteklosti.
Iz Knina se po vaški ozki poti vzpenjava proti izviru reke Cetine. Nad vrhovi okoliških hribov so se nabirali črrni oblaki in ko sva prišla do vasice ob izviru, se je vlila ploha in tudi nekaj sodre je bilo vmes. Rezultat toplega in vlažnega zraka. Nič hujšega na srečo.
V dobrih pol ure se je nebo zvedrilo in lahko sva se navžila lepot ob izviru reke Cetine. Izviru pravijo tudi 'dalmatinsko oko', saj je iz ptičje perspektive res podobno očesu.
Ogledala sva si ga od zgoraj, spodaj in od strani. Kljub nalivu je bila voda dovolj čista, da sva zaznala njen lijak in globino. Spominja na idrijsko Divje jezero. Tudi Cetina ima več kot 115 m dolg lijak v globino. Zaenkrat dna raziskovalci jamarji še niso disegli. Je pa zaradi okolja še bolj slikovita.
V ozadju je lepa pravoslavna cerkvica, ki dopolnjuje celotno sliko.
Od tu sva se odpravila proti Splitu in se ustavila v Trogirju, ki si ga bova ogledala jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar