Ohrid

Danes naju čaka ogled mesta Ohrid. Iz kampa se peš odpraviva do 3 km oddaljenega mesta. Hodiva po lepo urejeni peš poti ob jezeru, ki je v sezoni prav gotovo pravo mravljišče mnogih obiskovalcev in kopalcev. Ob jezeru so zasidrani čolni, ki se na pol skrivajo v trsju. 

Ves čas pa je pred nama lep pogled na mesto in jezero, ki valovi prav kot morje. 

Ohridsko jezero leži na gorski meji med jugozahodnim delom Severne Makedonije in vzhodno Albanijo na višini 695 m/nm. Je eno najglobljih v Evropi in najstarejših eno najstarejših na svetu (kot Vajkalsko, Titikaka..). 

Jezero je dolgo 30,4 km in široko 14,8 km dolgo. Ima neštete izvire, najzanimivejši je iz reke Črni Drim, ki je tudi ena pomembnejših atrakcij Ohrida. To si bova ogledala jutri in opisala v sliki in besedi.

Prispeva do promenade, ki pelje na trg ob jezeru. 

Urejeni cvetni in travnati vrtovi z številnimi doprsnimi in celimi kipi svetnikov zaokrožajo celotno sliko. 

Iz trga, kjer so številne kavarne, slaščičarne in restavracije pelje navzgor s kamenjem tlakovana ulica, bazar

Tu se na obeh straneh ceste vrstijo majhne trgovinice s spominki, oblačili. Majhen nakup v trgovinici za nekatere. ;)

V številnih prodajalnah ohridskih biserov je velika izbira raznoraznih lepih izdelkov. 

Vstopiva v eno izmed njih in lastnik nama razloži, kaj so ohridski biseri in kako jih izdelujejo. Takoj nama pojasni, da to niso naravni biseri, so pa narejeni iz lusk manjše ohridske ribice, ki jih zmeljejo in s to snovjo ročno nanašajo snov na kroglice.

 Več kot je plasti nanosov, dražji so biseri. Vsekakor ne morem oditi iz Ohrida, ne da bi kupila vsaj manjše uhane z biserčkom. ;) Za spomin in za okras.

Sprehodiva se naslednjega trga malo višje, kjer je velika pokrita tržnica z bogato ponudbo lokalnega sadja in zelenjave. 

Kako sočno je vse in kako nizke so cene. Tudi sicer v tem delu sveta, lokalno prebivalstvo na improviziranih stojnicah ob cesti ponuja svoje pridelke. Izbira je velika.

Pot se zaključi na tržnici, ki je nabasana z raznoraznimi izdelki in ne preveč urejena. 

Bližal se je čas kosila, zato sva se odpravila proti restavracijam na obali. Med hojo sva si ogledala tudi ozke uličice, ki peljejo v hrib. 

Od zunaj in znotraj sva si ogledala cerkev  Sv. Sofije iz 11. stoletja in za za srečo sem vrgla kovanec v najdišče, kjer je bilo že veliko drugih.

Mesto je kot nalašč za počasno pohajkovanje in slikanje zanimivih detajlov hiš, mošej in ozkih ulic. 

V starih časih, ko so Turki prišli v Ohrid, so krščanskemu prebivalstvu dovolili živeti le znotraj mestnega obzidja, na strmem območju. Zato so v tem delu mesta ozke uličice in visoke hiše. Prav to je to tisto, kar dela to območje tako edinstveno.

 Mnoge stavbe, bele z lesenimi okni, imajo značilno obliko.  Zornje nadstropje je širše kot spodnje. Nekaj podobnega sva videla tudi v Amsterdamu. Vse skupaj z detajli posebnih uličnih svetilk tvori ljubko in občudovanja vredno razglednico.

V teh ulicah so majhne delavnice, kjer mojstri ustvarjajo v lesu in z drugimi materijali.

Mesto in jezero sta uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine.

Za kosilo v restavraciji ob jezeru sva izbrala lokalno dimljeno postrv in zelenjavo na žaru.

Sprehodiva se tudi po leseni brvi nad jezerom, ki teče pod  hribom.

Po kosilu pa sva se posladkala z ohridsko tortico in sladoledom.

Vreme je zdržalo. Je toplo in brez vetra. Vračava se v kamp polna lepih vtisov in načrtov za raziskovanje v naslednjih dneh.