Poslovila sva se od prijetnega, lepo urejenega kampa Rio Jaro. Bilo je vetrovno jutro z nizko podečimi meglami. Najin naslednji cilj je bil Gibraltar. V nizu držav, ki sva jih obiskala do sedaj na svoji poti, dodajava še Veliko Britanijo, natančneje cono Velike Britnije, ki tu obsega eno samo skalnato pobočje in mesto ob njem.
Gibraltar se je kopal v sončnem jutru in že na daleč sva zagledala tipično gibraltarsko pobočje. Ko sva se približala mestu, se seveda nisva mogla izogniti vsem mejnim formalnostim. Takoj zatem sva se znašla sredi letalske steze, ki jo prečka cesta . Na tak način so izkoristili že tako majhen prostor tudi za svoje letališče. Najprej sva se odpravila na južni konec polotoka, kjer stoji svetilnik.
Nato sva poiskala žičnico, ki pelje na skalnat greben z razgledno točko. Parkirala sva in po petih minutah vožnje v kabinski žičnici prispela na razgledno postajo. Že med vožnjo nas je prijazen glas opozoril, da se odpravljamo v naravni habitat opic, edini v Evropi, ki se prosto sprehajajo po skalnatem grebenu in rade izmikajo turistom platične vrečke s hrano. Prav kmalu sva zagledala prve opice, ki so prava atrakcija za obiskovalce in rade pozirajo, ko jih slikajo. So pa tudi zelo prebrisane in se ti prikradejo za hrbet, da bi ti pokukale v nahrbtnik, zato je budno oko paznika vsakega opozarjaal na to možnost in na to, da opice lahko tudi grizejo. Na grebenu je nekaj zanimivih točk in do nekaterih sva se odpravila in občudovala lep razgled na obe strani skalnatega grebena.
Ko sva se vrnila v dolino, sva si ogledala zanimiv muzej 100 tonskega topa iz leta 1870. Pred nadaljevanjem poti sva se sprehodila po delu ceste, ki teče čez letališče.
Nato sva se odpeljala proti Fuengirole, kjer sva želela kampirati, a nama ni uspelo najti kampa, ko pa sva ga končno le videla, sav se odločila, da raje nadaljujeva pot do Torremolinosa, kjer sva našla kamp.
Gibraltar se je kopal v sončnem jutru in že na daleč sva zagledala tipično gibraltarsko pobočje. Ko sva se približala mestu, se seveda nisva mogla izogniti vsem mejnim formalnostim. Takoj zatem sva se znašla sredi letalske steze, ki jo prečka cesta . Na tak način so izkoristili že tako majhen prostor tudi za svoje letališče. Najprej sva se odpravila na južni konec polotoka, kjer stoji svetilnik.
Nato sva poiskala žičnico, ki pelje na skalnat greben z razgledno točko. Parkirala sva in po petih minutah vožnje v kabinski žičnici prispela na razgledno postajo. Že med vožnjo nas je prijazen glas opozoril, da se odpravljamo v naravni habitat opic, edini v Evropi, ki se prosto sprehajajo po skalnatem grebenu in rade izmikajo turistom platične vrečke s hrano. Prav kmalu sva zagledala prve opice, ki so prava atrakcija za obiskovalce in rade pozirajo, ko jih slikajo. So pa tudi zelo prebrisane in se ti prikradejo za hrbet, da bi ti pokukale v nahrbtnik, zato je budno oko paznika vsakega opozarjaal na to možnost in na to, da opice lahko tudi grizejo. Na grebenu je nekaj zanimivih točk in do nekaterih sva se odpravila in občudovala lep razgled na obe strani skalnatega grebena.
Ko sva se vrnila v dolino, sva si ogledala zanimiv muzej 100 tonskega topa iz leta 1870. Pred nadaljevanjem poti sva se sprehodila po delu ceste, ki teče čez letališče.
Nato sva se odpeljala proti Fuengirole, kjer sva želela kampirati, a nama ni uspelo najti kampa, ko pa sva ga končno le videla, sav se odločila, da raje nadaljujeva pot do Torremolinosa, kjer sva našla kamp.
Ni komentarjev:
Objavite komentar