Jutro je bilo hladno in oblačno, ko sva se ponovno odpravila v Barcelono, a se je čez dan razvedrilo in nama zopet poklonilo lep pomladni dan. Tokrat sva se odločila za dvodnevni ogled mesta s turističnim avtobusom, saj sva želela pokukati v vse turistično zanimive kotičke mesta, pa tudi cena je bila za dvodnevno karto ugodnejša. Že prejšnji večer sva naredila načrt ogledov, tako sva prihranila čas in dobro izkoristila postanke.
Najprej sva se odpravila proti Sagradi Familii, simbolu, ki si ga mora ogledati vsakdo, ki obišče Barcelono. To je le ena izmed čudovitih stvaritev, ki jo je načrtoval a ne uspel dokončati za časa življenja veliki arhitekt Gaudi. Cerkev Svet Družina tudi danes še ni končana in buri različna mnenja o njenem dokončanju. Zanimivo je obiskati muzej, ki prikazujejo tehnike, ki jih je razvil Gaudi za gradnjo stebrov in visokega stropa in kaže primere iz narave, ki so navdihovali umetnika, ko je vsak del zgradbe stiliziral s simboli iz narave (veje dreves, palmovi listi, sončnice, razni cvetovi, živali ...). Notranjost je še nedokončana, vendar pa del, ki je dokončan, obiskovalcu jemlje dih. Sagrada Familia je neverjetno elegantna, pravljična, nikakor ne spominja na cerkev in je vidna daleč naokoli. Ne moreš se načuditi domišljiji, ki je kreirala to mojstrovino.
Od tu sva se odpravila v Park Guell, ki leži na grebenu nad Barcelono in je v bistvu Gaudijev neuspeli projekt, saj so uspeli zgraditi le dve hiši od načrtovanih 60. To je čudovito pravljično mesto za obiskovalce, kjer se lahko naužijejo lepote oblikovanja parka in hiš, se spočijejo na valoviti keramični klopi, ki obdaja ploščad, se slikajo ob zmaju na stopnišču ob vhodu v park s stavbama s čebulastima strehama ob strani in se sprehodijo po zanimivih, nenavadnih delih parka, podhodih in stezah.
Na vhodu v park sva srečala dva znana Slovenca, Zmaga Jelinčiča Plemenitega in njegovo ženo. Izmenjali smo nekaj besed, se poslikali in zaželeli lep dan.
Pogled na Barcelono je iz parka enkraten. Po tako bogatih vtisih ob Gaudijevih stvaritvah sva se odpravila s starim električnim tramvajem tramvia Blau do vmesne postaje, pod hribom Tibidabo, kjer je velik zabaviščni park od leta 1902. Nedeljo sva zaključila s sprehodom po ulicah okoli La Ramble, uživala ob gledanju uličnih zabavljačev, poslušala izvajanje dveh jamajških pevcev in kitaristov, ki sta s svojim ubranim petjem pritegnila veliko občinstva. Pred odhodom v kamp sva se celo pridružila nekaj plesalcem na ulici.
Najprej sva se odpravila proti Sagradi Familii, simbolu, ki si ga mora ogledati vsakdo, ki obišče Barcelono. To je le ena izmed čudovitih stvaritev, ki jo je načrtoval a ne uspel dokončati za časa življenja veliki arhitekt Gaudi. Cerkev Svet Družina tudi danes še ni končana in buri različna mnenja o njenem dokončanju. Zanimivo je obiskati muzej, ki prikazujejo tehnike, ki jih je razvil Gaudi za gradnjo stebrov in visokega stropa in kaže primere iz narave, ki so navdihovali umetnika, ko je vsak del zgradbe stiliziral s simboli iz narave (veje dreves, palmovi listi, sončnice, razni cvetovi, živali ...). Notranjost je še nedokončana, vendar pa del, ki je dokončan, obiskovalcu jemlje dih. Sagrada Familia je neverjetno elegantna, pravljična, nikakor ne spominja na cerkev in je vidna daleč naokoli. Ne moreš se načuditi domišljiji, ki je kreirala to mojstrovino.
Od tu sva se odpravila v Park Guell, ki leži na grebenu nad Barcelono in je v bistvu Gaudijev neuspeli projekt, saj so uspeli zgraditi le dve hiši od načrtovanih 60. To je čudovito pravljično mesto za obiskovalce, kjer se lahko naužijejo lepote oblikovanja parka in hiš, se spočijejo na valoviti keramični klopi, ki obdaja ploščad, se slikajo ob zmaju na stopnišču ob vhodu v park s stavbama s čebulastima strehama ob strani in se sprehodijo po zanimivih, nenavadnih delih parka, podhodih in stezah.
Na vhodu v park sva srečala dva znana Slovenca, Zmaga Jelinčiča Plemenitega in njegovo ženo. Izmenjali smo nekaj besed, se poslikali in zaželeli lep dan.
Pogled na Barcelono je iz parka enkraten. Po tako bogatih vtisih ob Gaudijevih stvaritvah sva se odpravila s starim električnim tramvajem tramvia Blau do vmesne postaje, pod hribom Tibidabo, kjer je velik zabaviščni park od leta 1902. Nedeljo sva zaključila s sprehodom po ulicah okoli La Ramble, uživala ob gledanju uličnih zabavljačev, poslušala izvajanje dveh jamajških pevcev in kitaristov, ki sta s svojim ubranim petjem pritegnila veliko občinstva. Pred odhodom v kamp sva se celo pridružila nekaj plesalcem na ulici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar