V sredo sva se odpravila iz Granade proti 400 km oddaljenemu Madridu. Več kot 150 km sva se vozila po gričevnati pokrajini z neskončnimi nasadi oljk po vseh pobočjih vse do vrhov. Sledilo je obsežno ravninsko področje, kjer so se raztezala polja, vinogradi s pritlikavo trto in oljčni nasadi.
Madrid leži na planjavi, v ozadju se dviga pogorje, kjer je še videti sneg. Brez težav sva našla kamp, saj sva imela GPS koordinate zanj. Lociran je v območju Getafe, predmestju Madrida. Prispela sva pozno popoldne in zbrala vse potrebne informacije za odhod v center mesta naslednji dan.
Četrtkovo jutro naju je presenetilo z zelo nizko temperaturo, saj je termometer kazal komaj 1°C, pihal pa je tudi mrzel veter. Celotno centrano področje od puščave do Mmadrida leži na visoki planoti med 600 in 1000 m nad morjem. Pred odhodom na ogled mesta se je bilo potrebno toplo obleči, dolge hlače, dva rokava, pa še vetrovka in šal, seveda. Do mesta sva se najprej peljala z avtobusom, nato pa s podzemno do centra mesta. Tu sva se vkrcala na dvonadstropni odprt avtobus za turistični ogled mesta, z možnostjo vmesnih postankov, s katerim sva imela možnost spoznati utrip mesta, ob razlagi opazovati najpomembnejše znamenitosti in se ustaviti in si peš ogledati nekatere turistično zanimive točke.
Mesto je veliko in se še širi proti obrobju. V centru mesta sva občudovala lepa pročelja stavb z zanimivimi bakoni, kovanimi ograjami balkonov, umetelno okrašenimi vrati in okni, raznovrstne velikosti in oblike stavb in nekaj velikih vodnjakov, ki dajejo posebno oznako posameznemu predelu mesta. Ker sva načrtovala le en dan postanka v Madridu, sva si znamenitosti ogledala le od zunaj, saj za vstop in ogled galerij in muzejev preprosto nisva imela časa niti ni bilo veliko možnosti zaradi dolgih vrst čakajočih. Najprej sva se ustavila pri kraljevski palači, včasih veličastnemu domu burbonske dinastije, danes pa namenjene le državnim priložnostim. Vanjo nisva vstopila, ker je bila čakalna vrsta zelo dolga. Tudi sicer je bilo v mestu zelo veliko turistov. Na ulicah so nas ustavljali predstavniki društva za boj proti raku, sklepava, da je bil ta dan posvečen boju proti tej bolezni.
Občudovala sva pročelja stavb, zanimive palače, muzej Prado, Puerta del Sol, Plaza Mayor, priljubljen kraj za turiste s številnimi restavracijami in s tapas bari na trgu, bližnje ulice namenjene le pešcem z lepimi trgovinicami, ki pretežno ponujajo modna oblačila in obutev. Okusno tipično špansko kosilo, sva uživala v eni izmed restavracij v tem predelu. Po kosilu sva si ogledala novi del mesta, kjer v nasprotju staremu delu prevladujejo novodobne stolpnice iz stekla, betona in kovine. Že od daleč sva opazila stolpnico, ki spominja na porušena dvojčka v New Yorku, saj jo je konstruiral isti japonski arhrtekt. Od zunaj sva obhodila znani masivni stadion Santiago Bernabeu, kjer so vrste turistov čakale na voden ogled. Madrid ima veliko lepih parkov, a mesto se duši v izpušnih plinih zaradi pregostega prometa. Po kakšni uri ali dve sva se morala umakniti v predel mesta za pešce, kajti onesnažen zrak nama ni dobro del. Ogled sva zaklučila na Plaza Mayor, trg kvadratne oblike obdan s stavbami in obokanimi vhodi in lepo tlakovan. Uživala sva ob dobri kavici in ob poslušanju glazbe, ki so jo na ulici izvajale skupine. Zvečer sva se vrnila v kamp.
Petkovo jutro je bilo še vedno precej hladno, nebo se je pooblačilo, ko sva zjutraj nadaljevala pot, trokrat mimo Zaragoze v Barcelono. Pred nama je bilo več kot 600 km vožnje po ne preveč zanimivi pokrajini. Pretežno so bile to planote, nerodovitni predeli z griči iz peščenjaka, poraslimi le s šopi trave. Na poti sva šla le skozi dva ali tri manjša naselja. Malo pred vstopom v Katalonijo sva se peljala skozi področje, kjer se med številnimi griči vijejo polja podobna širokim ovinkastim cestam, posejana z žitaricami. Področje je redko poseljeno, hiše so povečini narejene iz opeke podobne barve kot zemlja in le tu pa tam je kaj zelenja. Ko sva prišla do Barcelone, je bila ravno prometna konica (ob 18.30). Za povrh sva še spregledala izvoz na obvoznico za El Masnou, 15 km oddaljen od Barcelone, kjer je bil najin izbrani kamp in se zato več kot pol ure po polžje pomikala skozi center do izbrane obvoznice. Končno sva prispela v kamp, ki leži v bližini kraja ob železnici.
Madrid leži na planjavi, v ozadju se dviga pogorje, kjer je še videti sneg. Brez težav sva našla kamp, saj sva imela GPS koordinate zanj. Lociran je v območju Getafe, predmestju Madrida. Prispela sva pozno popoldne in zbrala vse potrebne informacije za odhod v center mesta naslednji dan.
Četrtkovo jutro naju je presenetilo z zelo nizko temperaturo, saj je termometer kazal komaj 1°C, pihal pa je tudi mrzel veter. Celotno centrano področje od puščave do Mmadrida leži na visoki planoti med 600 in 1000 m nad morjem. Pred odhodom na ogled mesta se je bilo potrebno toplo obleči, dolge hlače, dva rokava, pa še vetrovka in šal, seveda. Do mesta sva se najprej peljala z avtobusom, nato pa s podzemno do centra mesta. Tu sva se vkrcala na dvonadstropni odprt avtobus za turistični ogled mesta, z možnostjo vmesnih postankov, s katerim sva imela možnost spoznati utrip mesta, ob razlagi opazovati najpomembnejše znamenitosti in se ustaviti in si peš ogledati nekatere turistično zanimive točke.
Mesto je veliko in se še širi proti obrobju. V centru mesta sva občudovala lepa pročelja stavb z zanimivimi bakoni, kovanimi ograjami balkonov, umetelno okrašenimi vrati in okni, raznovrstne velikosti in oblike stavb in nekaj velikih vodnjakov, ki dajejo posebno oznako posameznemu predelu mesta. Ker sva načrtovala le en dan postanka v Madridu, sva si znamenitosti ogledala le od zunaj, saj za vstop in ogled galerij in muzejev preprosto nisva imela časa niti ni bilo veliko možnosti zaradi dolgih vrst čakajočih. Najprej sva se ustavila pri kraljevski palači, včasih veličastnemu domu burbonske dinastije, danes pa namenjene le državnim priložnostim. Vanjo nisva vstopila, ker je bila čakalna vrsta zelo dolga. Tudi sicer je bilo v mestu zelo veliko turistov. Na ulicah so nas ustavljali predstavniki društva za boj proti raku, sklepava, da je bil ta dan posvečen boju proti tej bolezni.
Občudovala sva pročelja stavb, zanimive palače, muzej Prado, Puerta del Sol, Plaza Mayor, priljubljen kraj za turiste s številnimi restavracijami in s tapas bari na trgu, bližnje ulice namenjene le pešcem z lepimi trgovinicami, ki pretežno ponujajo modna oblačila in obutev. Okusno tipično špansko kosilo, sva uživala v eni izmed restavracij v tem predelu. Po kosilu sva si ogledala novi del mesta, kjer v nasprotju staremu delu prevladujejo novodobne stolpnice iz stekla, betona in kovine. Že od daleč sva opazila stolpnico, ki spominja na porušena dvojčka v New Yorku, saj jo je konstruiral isti japonski arhrtekt. Od zunaj sva obhodila znani masivni stadion Santiago Bernabeu, kjer so vrste turistov čakale na voden ogled. Madrid ima veliko lepih parkov, a mesto se duši v izpušnih plinih zaradi pregostega prometa. Po kakšni uri ali dve sva se morala umakniti v predel mesta za pešce, kajti onesnažen zrak nama ni dobro del. Ogled sva zaklučila na Plaza Mayor, trg kvadratne oblike obdan s stavbami in obokanimi vhodi in lepo tlakovan. Uživala sva ob dobri kavici in ob poslušanju glazbe, ki so jo na ulici izvajale skupine. Zvečer sva se vrnila v kamp.
Petkovo jutro je bilo še vedno precej hladno, nebo se je pooblačilo, ko sva zjutraj nadaljevala pot, trokrat mimo Zaragoze v Barcelono. Pred nama je bilo več kot 600 km vožnje po ne preveč zanimivi pokrajini. Pretežno so bile to planote, nerodovitni predeli z griči iz peščenjaka, poraslimi le s šopi trave. Na poti sva šla le skozi dva ali tri manjša naselja. Malo pred vstopom v Katalonijo sva se peljala skozi področje, kjer se med številnimi griči vijejo polja podobna širokim ovinkastim cestam, posejana z žitaricami. Področje je redko poseljeno, hiše so povečini narejene iz opeke podobne barve kot zemlja in le tu pa tam je kaj zelenja. Ko sva prišla do Barcelone, je bila ravno prometna konica (ob 18.30). Za povrh sva še spregledala izvoz na obvoznico za El Masnou, 15 km oddaljen od Barcelone, kjer je bil najin izbrani kamp in se zato več kot pol ure po polžje pomikala skozi center do izbrane obvoznice. Končno sva prispela v kamp, ki leži v bližini kraja ob železnici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar