Salstraumen

Prespala sva na mirnem manjšem parkirišču ob cesti. Bojan je že včeraj urejal trajekt za Lofote in ugotovil, da je za danes že vse zasedeno, le nočna vožnja je bila na razpolago. Odločiva se za jutrijšnji odhod, tako bova lahko mirno in počasi uživala današnje oglede.

                   (S spleta)

Norveška je dežela, ki od svojega juga pa do skrajnega severa ponuja drugačnosti, posebnosti in značilnosti zapakirane v dolgo in veliko deželo,  prijazno ljudem. Njihove lične rdečebele lesene hiše vsepovsod krasijo deželo in neverjetno kljubujejo zahtevnemu zimskemu času. 

Ko sva bila pred leti tu prvič, sem jo doživela kot pravo deželo trolov. Gore, fjordi in balvani so v sebi skrivali te pravljične grde, a prijazne  stvore, ki jih je vse polno v njihovih pripovedkah. Vzljubila sem ta divji, naraven in drugačen svet. 

Sedaj imam več časa, da si ga na vsakem koraku dodobra ogledam in vtisnem v spomin.  Narava mi pomirja dušo, odganja slabe misli in me sprošča. Ogledi zahtevajo tudi telesno aktivnost, zato je vse še bolj učinkovito.

                          ( s spleta)

Danes sva se ustavila v naravnem rezervatu Saltstraumen, kjer je majhna ožina z enim najmočnejših plimskih tokov na svetu. 

Čez ožino se boči visok eleganten most, ob njem so parkirišča, kjer parkirava in so sedaj brezplačna.

Na tabli v bližini je razlaga tega enkratnega fenomena narave, znanega po vsem svetu.  

Maelstron se ustvari na 3 kilometre dolgi in 150 metrov široki ožini med fjordoma Skjerstad in Salten, 32 kilometrov oddaljenega od mesta Bodø.

Skozi Saltstraumen v približno 6 urah preteče 400 milijonov kubičnih metrov vode, ki uravnava plimo in oseko med obema fjordskima bazenoma.

Tok vode lahko doseže hitrost od 15 do 20 km/h. Močan tok ustvarja "Penečo kopel" z značilnimi vrtinci vseh velikisti, včasih tudi do 10 metrov v premeru. Lokalno jih imenujejo "kotli".

 Smer toka se spreminja vsakih 6 ur in le za kratek čas je ožina povsem mirna. Ta fenomen prinaša hrano za velike količine rib, zato se okoli tega bogastva zbirajo galebi in ribiči.  

Najprej se odpraviva preko mostu Saltstraumen, ki poteka tik nad vodnim fenomenom. Na obeh straneh mostu sta pešpoti, od koder je lep pogled naravnost navzdol v ožino.

Na obeh bregovih so številne razgledne točke ob obali. Spustiva se najprej na levi breg, saj je do najmočnejšega pretoka vode več kot ena ura. 

Iz manjšega zaliva na desni se morje razdeli in počasi teče proti večjemu mimo otočka, kjer je nosilec mosta.  Pod mostom je voda globoka skoraj 30 metrov.

Občutek imaš, da je to reka in ne morje. Ko voda zadene ob skale, ustvarja manjše vrtince.

Odpraviva se nazaj na drugi breg in na obalo, kjer se je že zbralo veliko gledalcev, ki sedijo in opazujejo morje kot v gledališču. 

Bliža se poldne in tok postaja iz trenutka v trenutek močnejši in glasnejši. Ustvarjajo se vrtinci, ki vsrkajo zrakv  globino in potiskajo vodo ven na drugi strani. Ustvarjajo se zanimive kupole vode, kot v gejzirih.

Stojimo, gledamo in se čudimo moči bibavice. Radi bi ovekovečili to čudo. Čeprav gre le za vodo, vsi obsedimo in opazujemo, nikomur se ne mudi. 

Bojan pripomni, da bi tu lahko bila močna elektrarna, a norvežani jo trenutno ne potrebujejo. 

V bližini obale je majhno, lepo jezerce z otočkom, kjer gnezdijo price. 

Norveška država poskrbi, da imajo ljudje dostop do podobnih pomembnih točk, kar prebivalci tudi pričakujejo.

Pripraviva si kosilo na parkirišču in se odpraviva proti mestu Bodø, kjer se bova jutri vkrcala na trajekt za Lofote.