Pred kosilom sva se odpravila na ogled starega mestnega jedra, ki mu pravijo Gamle Stavanger.
Staro mestno jedro predstavlje tradicionalno Norveško. 173 starih belih lesenih hiš in hišk iz 18. in 19. stoletja je stisnjenih na pobočju grebena nad pristaniščem. Predstavlja značilno zgodovinsko območje mesta Stavanger.
Licne bele lesene hiške so večinoma obnovljene, obdane s cvetjem in zelenjem so resnicno slikovite.
Dostop do starega jedra je možen po stopnicah in po ozki strmi s kamni tlakovani cesti.
Sprehodiva se s kolesom v roki po treh vzporedno postavljenih ulicah. Srečujeva skupine italijanov, saj ima danes tu postanek križarka iz Genove.
Take ogromne ladje, ki so višje kot greben ob zalivu prav nič ne spadajo v prijazno norveško sceno drobnih starih lesenih hišk. Zgleda, da tu vsak dan pristane druga križarka.
Skupaj z mnogimi turisti v starem centru sva doživela majhen šok. Nenadoma so se glasno oglasile mestne sirene in v istem trenutku so zazvonili vsi naši telefoni. Vsi smo panično odpirali sporočila, ki so pojasnjevala, da mestna oblast le preizkuša nov sistem opozarjanja na nevarnost.
Mnogi turisti so se zbali, da gre morda za cunami, jaz pa sem najprej pomislila na Rusijo... ki na severu celo meji na Norveško. Na srečo je bil le test. Še nekaj časa mi ni bilo prijetno pri srcu.
Po kosilu sva se odpravila do zahodnega dela polotoka, do Tungenes fry, kjer je svetilnik. Voziva se večinoma po makadamski pešpoti, ki teče ob jezeru, skozi gozdnato območje in mimo naselij.
Jezero je prepredeno s popki rumenih lokvanjev, na obali pa bujno cvetijo rumeni irisi.
Ob poti se pasejo ovčje družine z mladički. Malo naprej pa sva občudovala krasne konje.
Eden je imel posebej rezano in negovano grivo, prav kot irokezo. Bil je prijazen in mi je travo jedel iz rok.
Po skoraj 20 km sva prispela do zaliva in svetilnika. Šla sva mimo slikovitega majhnega pristanišča s tipičnimi rdečimi hiskami in obveznimi galebi, ki so tu kar kričavi in radi iščejo hrano.
Temnosiva gladka skalnata obala se v soncu sveti kot kovina, po njej so raztreseni skalnati balvani.
Pred svetilnikom so razstavljene slike okoliških svetilnikov.
Ko sva se vračala, sva se ustavila pri bližnji peščeni plaži, kjer so se še ob pozni uri (skorj 19:00) kopali in sončili. Dan je tu sedaj zelo dolg, sonce sije še ob 22:00 uri.
Zanimivo, da je morje prijetno toplo, zato ni čudno, da se v njem namaka staro in mlado. Mi pa imamo stereotipno razmišljanje, da je na severu samo hladno in morje le za gledat. 😀
Vračala sva se po drugi poti, mimo mest in ob glavni cesti. Skupno sva prevozila več kot 40 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar