Zjutraj sva nakupila najnujnejše in se odpravila do Mo i Rame, industrijsko središče železa in jekla.
Znana je po turistični atrakciji Havmannen, "človek morja", ki ga lahko vidimo na številnih razglednicah in vodičih o Mo i Rane,
Havmannen stoji v vodi v zalivu Ranfjorden. Skulpturo je leta 1995 ustvaril angleški umetnik Antony Gormley. V višino meri 11 metrov in tehta 60 ton. Je eden najbolj fotografiranih objektov v mestu. Tudi v najina objektiva se je ujel.
Z urejene promenade na obali je prelep razgled na fjord in zasnežene gore v ozadju.
Mo i Rane je obmorsko mesto, leži na koncu fjorda bližje Švedski kot obali Atlantskwga oceana.
Ko se vračava do avtodoma, greva skozi podhod pod železnico, kjer občudujeva prekrasen morski grafit.
V tem mestu tudi napolniva plinsko jeklenko z LPG, na črpalki. Bojan je krasno rešil za naju težave s plinom in neenotnimi standardi za plin v jeklenkah v EU.
Vreme je lepo, sončno, 25° C, dopoldne. Vremenska stran pove, da bo dan lep in sonce sploh ne bo zašlo.
Nadaljujeva proti Arctic circle centru. Voziva po dolini reke Panaelva. Lepa in slikovita cesta se počasi dviga.
Srečujeva številne avtodome, ki se vračajo z Nordkappa. Večina so nemški, nizozemski in angleški turisti.
Ko prispeva do centra polarnega kroga že od daleč zagledava značilno stavbo, ki me spominja na vikinško čelado, Bojan pa jo primerja z dvorano Stozice :)
Na parkirišču je veiko vozil in ljudi. Tu obvezno ujameva v objektiv kamen, ki označuje začetek severnega kroga. Postaviva se vsak na svojo stran polarnega kroga.
Malo sem poguglala o dejstvih polarnega/arktičnega kroga.
Arktični krog označuje najjužnejšo zemljepisno širino, na kateri na zimski solsticij (najkrajši dan v letu) na severni polobli sonce ne vzide ves dan, in na poletni solsticij (najdaljši dan v letu) na severni polobli sonce ne zaide.
Temu pravimo polarna noč oziroma polnočno sonce in bolj ko napreduje proti severu več dni trajajo ti pojavi.
Zanimivo je dejstvo, da na točki severnega tečaja sonce pol leta ne zaide in pol leta ne vzide. Torej je na tisti tocki le en sončni vzhod in en sončni zahod v letu. Neverjetno!
V centru je trgovina z norveškimi izdelki, spominki, oblačili in restavracija, kjer si človek lahko priveže dušo. Tu so razstavljene nagačene mnoge avtohtone živali.
V okolici centra je nacionalni park, kjer obiskovalci ustvarjajo kamnite piramide.
Postavljen je tudi spomenik, ki obeležuje sodelovanje norveških in jugoslovanskih partizanov.
Vzela sva si kar nekaj časa za ogled centra in okolice. Pot sva nadaljevala proti Bodø, kjer bova v bližini prenočila.
Voziva po slikoviti pokrajini, kot skoraj vedno tu na norveškem.
Ogledava si prekrasne gorske brzice reke in se spustiva proti naslednjemu 100 km dolgemu fjordu, ki ima dva izhoda in enega bova obiskala jutri.
Spet sem se uštela, nisva se le vozila, celiko sva videla in se naužila miru in lepot te enkratne narave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar