Na poti v Bergen

Danes sva se poslovila od Stavangerja in čakalo naju je potovanje do Bergna, drugega največjega mesta na Norveškem. Izbereva najkrajšo pot, vsaka druga izbira bi bila časovno in po kilometrih neprimerno daljša.

Že na zemljevidu je vidno, da je na tem področju Norveška razgibana, velko je otokov in otočkov. Potovanje je povezano z zanimivimi predori, celo precej pod morjem, visokimi mostovi preko zalivov in s trajekti med večjimi otoki.

Začneva pot skozi dva dolga predora, ki jima sledijo nekateri krajši in daljši. Eden daljših je dolg 8 km in se spušča preko 300 metrov pod vodno gladino. 

Sicer je pokrajina zelo slikovita, razgibana in lepa. Krasijo jo otočki, zalivi in tipične hiše v manjših naseljih ob obali. Prometa ni veliko in ceste so dobre. 

Mostovi, ki povezujejo bregove otokov,  so zanimivih oblik in precej visoki, da dopuščajo nemoteno plovbo po morju.

Na dveh mestih se cesta konča ob pristanišču trajektov. Na vsake 15 minut le-ti vozijo v obe smeri med otokoma. 

Prvi je bil vključen v elektronsko plačevanje cestnine, za drugega pa je bilo potrebno plačati ob vstopu. 

Vožnja traja od 20 do 30 minut, tako da sploh nimaš občutka, da si spremenil način potovanja. Vse teče gladko in hitro.

Plačevanje cestnin je urejeno le elektronsko. Vsake toliko so oznake, ki obveščajo o plačljivih odsekih, ko s kamerami preverjajo registracije vozil. Smiselno se je predhodno registrirati na njihovi spletni strani, ker naj bi cestnine bile nekoliko nižje zaradi okoljskih standardov. Če se ne registriraš vnaprej, pač dobiš račun kasneje, brez kazni, za razliko od našega sistema. 

V Bergen prispeva pozno popoldne in se parkirava v bližini nekega vrtca, kjer je dovoljeno ustavljati in prenočevati v času, ko vrtec ne obratuje.

Jutri bova raziskala Bergen. Še vedno nisva uspela urediti dostopa do interneta. Zgleda, da res podrobno preverjajo vse tuje turiste,  preden jim dajo dostop. 

Zanimivo je tudi, da v tej državi ne poznajo trajnega mleka, zato ga morava sproti kupovati. Precej nerodno, res.