Ponoči je močno pihalo in vmes je padal tudi dež. Zjutraj dežja ni bilo, a veter je še vedno vlekel, zato sva ogled Atlantic road-a preložila na po kosilu.
Nekaj zanimivih dejstev o tej atrakciji.
Atlantska cesta je izjemen primerek povezovanja dela arhipelaga z otoki in otočki, ki se kot kača vije na 8274 metrih vzdolž obale, med zlizanimi kamnitimi hrbti otokov, poraslimi tu pa tam z resjem, cvetjem in mahom. Ocean pa liže obale in oblikuje skale po svoji meri.
Pravijo, da je to najlepše potovanje z avtomobilom na svetu, če uživaš tudi v opazovanju okolice, narave.
Slikovita Atlantska cesta povezuje Averøy s celino prek otokov, otočkov in grebenov z osmimi mostovi, viadukti in nekaj nasipi. Z zraka zgleda kot da so otroci zložili kamenčke po plitvini in skačejo čeznje.
Trasa je bila prvotno predlagana kot železniška proga v začetku 20. stoletja, a je bila opuščena.
Nato so leta 1983 začeli z gradnjo ceste, ki so jo odprli 1989. Gradnja je bila velik izziv, saj je ocean ogrožal gradnjo s kar 12 orkani.
Najvidnejši in najelegantnejši je most
Storseisundet.
Pobiranje cestnine naj bi potekalo 15 let, a je po 10 letih bila cesta odplačana in cestnina odpravljena. Cesta je kot kulturna dediščina in je uvrščena med nacionalne turistične poti.
Toplo sva se oblekla in se odpravila peš po cesti. Kmalu sva ugotovila, da to ni bilo najpametneje, ker na delih, kjer so viadukti in mostovi ni prostora za pešce in je zaradi gostega prometa v obe smeri hoja nevaren podvig.
Kljub temu sva uspela priti skoraj do lepotca med mostovi, Storseisundet.
Hodila svo po skalnatih hrbtih otokov, po resju in nanošenih skalnatih nasipih.
Občudovala sva peneče valove oceana, skromne a izrazito nežne in prekrasne cvetlice na golih skalah in nešteto galebov in ptic, ki so ob zvokih oceana polnili prostor s prodirnimi kriki in čivki.
Z vsakim mostom ali nasipom, ki veže otočke je prostor za parkiranje, saj vsi želijo v spomin napraviti nekaj posnetkov. Prometa je res neobičajno veliko.
Kljub oblačnemu vremenu in vetru je bil sprehod zelo prijeten, še posebej, ker te narava po eni strani pomirja, po drugi buri domišljijo.
Tu in tam sedem na skalo in se zazrem v daljavo oceana in domišljija odigra svoje. Moja mama je vedno rada sedela ob morju z nogami v vodi in sanjarila o tem, kje vse je ta voda že bila. Vsi smo otroci svojih staršev.
Jutri bova z avtodomom prevozila celitno cesto in ovekovečila še preostale mostove in otočke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar