Porto

Dan 11

Obetalo se je lepo sončno vreme, zato sva se že dopoldne s kolesi odpravila v Porto. 

Nekaj deset metrov iz kampa ob obali je lepo urejena kolesarska pot, ki po ravnem pelje do znamenitega železnega mostu nad reko Duro.

Porto je obalno mesto znano po številnih veličastnih in slikovitih mostovih in po proizvodnji portovca. 

Preden sva prispela do pristanišča, kjer se odvijajo ogledi mesta z ladjicami po reki Douro (zlata reka), sva ovekovečila pogled na most, ki ga je projektiral arhitekt Gustave Eiffel, zaključil pa njegov študent. Izgled mosta razkriva avtorja, saj je v bistvu podoben Aifelovemu stolpu. Slikoviti oa so tudi ostali mostovi.

Na desnem bregu sva bila zmenjena, da se dobiva s Polono, ki je na študentski izmenjavi v Portu. 

Skupaj smo preživeli nekaj prijetnih uric v klepetu in sprehodu po Portu. 

Ustavili smo se tudi na kosilu. Midva sva poskusila znano jed 'bacalhau à braga', okusno, Polona pa hamburger. 

Povzpeli smo se na most, od koder je prelep pogled na reko, na celotno mesto in ostale mostove.

Še bolj dih jemajoč je pogled z razgledne ploščadi na obzidju nad mostom. 

Od tod je bil razgled podoben ptičji perspektivi. Sončen in prijetno topel dan je privabil ogromno obiskovakcev, ki so napolnili restavracije na pomolu, klopce v lepem parku v Vili novi de Gaia in sprehajališči na obeh bregovih reke. 

Na vsakem koraku atmosfero ustvarjajo poulični pevci in muzikanti. Domaći ponujajo fado, ostali pa znane uspešnice. Prijetno je postati, prisluhniti in se za trenutek zgubiti v domišliji.

V mestu lahko v večernih urah uzivate ob dobri hrani in pislušanju 'fada'.

Fado je glasbena zvrst, ki se je razvila v 1820-ih v Lizboni, ima pa še daljšo zgodovino. 

Fado dobesedno pomeni »usoda« in v tem je njegova žalostna lepota. Moramo se sprijazniti s svojo usodo, tudi če je kruta. Fado pojejo moški, atudi ženske. Vredno si je privoščiti fado večer. Preverjeno.

Primer Ana Moura FADO

Poslovila sva se od Polone in nadaljevala pot v center Porta. 

Porto je najbolj znan po azulejos (pisani keramiki), ppridelavi odličnega portovca, in zgodovinskem središču, ki je bilo leta 1996 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. 

Po vsem mestu so pročelja hiš pogosto okrašena s poslikanimi ploščicami (azulejos), 

Obiskala sva tudi znano lepo poslikano avlo glavne železniške postaje.

V centru teče rekonstrukcija ceste, zato je bila pot do visokega zvonika, stolpa na griču, ki je nekakšna ikona mesta, vidna od vsepovsod, malo otežena. 

Spustila sva se do desnega brega reke in se peljala do zadnjega mostu nad reko. Tu je zanimivost star simpatičen tramvaj, ki prevaža turiste do oceanskih plaž in ogledov sončnega zahoda.

Na levem bregu reke so številne vinske kleti, ki v pokušino in nakup ponujajo porto vino. Na obali so na drogovih predstavljene vse znamke porto vin, na reki pa so zasidrani leseni čolni s sodi. 

V kamp sva se vračala po isti poti. Preživela sva lep in prijeten dan, še posebej v družbi mlade simpatične Polone.

Večerni ocean je bučno ustvarjal visoke valove, ki so se zaletavali v obalo in skale.

Za las sva uspela ujeti v objektiv tudi trenutek, ko se je sonce veličastno spravilo spat.

Opravila sva dobrih 28 km s kolesom in malo tudi peš.