Lagos, Ponta de Piedale

Kljub oblačnemu vremenu in precej močnemu vetru sva se odločila kolesariti do svetilnika na rtu Ponta da Peiedade.

Te dni nad Algarve in Portugalsko visijo oblaki polni saharskega peska. Vse je pobarvano peščeno, avtomobili, ceste, strehe. Izdano je bilo celo opozorilo za starejše bolne in otroke, naj se ne gibljejo zunaj.

Najin avtodom je skoraj spremenil barvo, sončne celice pa je treba sproti čistiti. Z eno besedo tiste opevane toplote in sonca ni, vendar midva vseeno uživava. Pokrajina ob obali tu je neverjetno lepa. 

Najin današnji cilj ni daleč, zato prav kmalu zagledava pred seboj svetilnik, ki označuje konec rta Ponta de Piedade. 

Smo v začetku tedna proti koncu marca, kar neverjetno veliko turistov raziskuje lepote Lagosa tudi v tem letnem času. Ogromno je angležev, veliko pa še Švedov, Nemcev, Špancev in tudi Fincev. 

Ponta de Piedade z osupljivim razgledom na rt in svetilnik je pogosto obuskana destinacija turistov na tem koncu. 

Uredili so krasne meter široke lesene steze z ograjo na varnih predelih razžrtega in erodiranega rta.

 Z varne razdalje lahko opazuješ in fotografiraš neverjetne formacije, ki so nastale ob klesanju vremena in oceana. 

Ostala sva brez besed, taka lepota, tako, skoraj filmsko oblikovana scena na vsakem koraku. 

Neprimerljivo z nobeno obalo do sedaj. In to ne le kilometer, celoten rob rta iz mesta in nazaj. Osebno sem bila brez besed, očarana skoraj toliko kot na prekrasnih Lofotih na Norveškem.

Narava je najboljša oblikovalka, nedvomno neprekosljiva v ustvarjanju in oblikovanju. 

Zemlja je lepe zlato opečnato oker barve, kar ob soncu doseže še večji učinek.

Klifi rta Ponta da Piedade, pravijo, so ena najlepših naravnih znamenitosti Algarveja. 

Dramatična apnenčasta obala, na večina mestih izven steze nevarna, je sestavljena iz posebno oblikovanih stebrov, krhkih skalnih obokov, većjih ali manjših jam in vdrtih ogromnih lukenj, ki zgledajo kot človeško delo, kii pa so jih izklesale ali posrkale divje zimske nevihte.

Ponta da Piedade je sicer precej pusta pokrajina, preko katere pihajo vetrovi. Pravo veličino sva videla šele, ko sva sestopila z lesene steze in se podala na robove klifov. Neprijetno v želodcu a prelepo za oči in objektiv.

Opečnato zlata barva kamenin turkizna morska voda in ozke udrte shojene stezice ob negotovem robu skalnih grebeniv bi bil najboljši opis najine današnje izkušnje.

Osupljivo, skoraj nadnaravno, Bojan pravi, kot v filmu.

Naredila sva miljon posnetkov in še več bi jih bila, če naju ne bi vse močnejši veter, ki je nevarno pihal v sunkih, odvrnil od te namere. 

En delček obale sva pustila za jutri, če bo vreme dopuščalo. 

Po skoraj treh urah sva se odpeljala s kolesom v center mesta in si za kosilo  privoščila okusno paelilio.

. 

Zjasnilo se je, a je kar sveže.