Včeraj sva zapustila Lagos in se odpravila le nekaj dest kilometrov vzhodneje, kjer sva se ustavila na parkirišču v bližini vasi Benagli. Zaradi nalivov se nisva odpravila na ogled obale.
Celo noč je deževalo, občasno so bili kar močni nalivi in sunki vertra. Dopoldne je za trenutek dež ponehal, zato sva se odpravila na ogled enega dela obale tu v bližini.
Pokrajina je tu tipična, gosto zelenje po celotni ravnini, kasneje preide v predele, kjer prevladuje gola skala oranžno zlate barve, ki pada v ocean in so jo vreme, ocean in sladke vode oblikovale v današnjo podobo.
To obalo imenujejo Sete vales suspensos, Sedem visečih dolin. Iz razgledne ploščadi tečeta pohodni poti proti zahodu ali vzhodu.
Danes sva šla proti vzhodu. Nekaj časa je lepa urejena pot, ki pa se kasneje konča in nadaljuješ po uhojeni stezi po robu pećin.
Tokratni sprehod ni bil le prijeten ob pogledu na lepe čeri, osamelce in jame, pač pa sem v določenem trenutki začutila tudi notranji strah.
V sunkih je pihal močan veter, ocean je ustvarjal glasne zlovešče valove, ki so butali v skale in se razlivali po peščenih plažah. Izdali so opozorio o previdnosti na obali.
Ko sem stala na ozki spolski stezi in so me močni sunki vetra prisilili, da sem se oprijela nizkega grmičevja, da ne izgubim ravnovesja, sem pomislila, kako malo je treba, da te divja narava posesa vase. Brrrr... grd občutek, ob mogočnih silah vode in vetra.
Povrhu se je vsula močna ploha, dežnik ni pomagal, še dobro, da imam vetrovko, ki sem jo nabavila pred leti na Škotskem in zdrži vlago.
V takem človek vidi te lepote z nekoliko drugačne perspektive.
Zdi se mi, da bo najino doživljanje pregovorno sončne in tople Akgarve malce drugačno, mokro in hladno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar