Cabo de Roca, proti Lisboni

Dan 15

Prespala sva na nogometnem igrišču v vasi Azoia. Pozneje zvečer sta se nama pridružila še dva avtodoma. 

Po zajtrku sva se odpeljala do bližnje atrakcije, Cabo de Roca, najzahodnejše točke celinske Evrope.

Že od daleč zagledava impozantno skupino belih zgradb z rdečim svetilnikom na sredini, ki od leta 1772 stoji na klifu 165 m nad oceanom. 

To je množično obiskana točka Portugalske.

Kljub ozki cesti, ki se vije iz doline, sem pripelje veliko avtobusov in seveda še veliko več motoristov, ki uživajo v pobiranju ovinkov.

Danes je nedelja, topel sončen dan, zato tudi veliko število obiskovalcev. Na okroglem parkirišču so se razstavili stevilni težji in lažji motorji, okrig njih pa množica črno oblečenih voznikov in voznic. Neverjetna množica in rohnenje teh brhkih konjičkov.

Odpraviva se po pobočju do obeležja, stebra s križem, kjer vsi skušajo ujeti čim lepši sebek. 

Ob robu klifa, 140 m nad vodo, je lesena ograja, pod njo pa valovi butajo v skale in tvorijo vrtince. Prekrasen razgled na vse strani, posebej na čekanom podobne ostanke skal pod svetilnikom.

Sprehodila sva se navzdol po uhojeni poti, da si pobliže ogledava še levo stran obale. Bojan se je seveda moral spustiti 100 m navzdol do najnižjih klifov. 

Postalo je res toplo, zato sva se v senci stebra usedla  in uživala v posebni atmosferi, ki jo je s kitaro prijetno obarval poulični glasbenik.

V posebni pisarni ob parkirišču sva že drugič (po 15 letih) nabavila potrdilo o obisku te točke. Imava že lepo kolekcijo takih zanimivih in enkratnih potrdil. 

Opoldne je celotno poboćje preplavila še večja množica avtomobilov in obiskovalcev.

Pripravila sva si kosilo in v  prijetno toplem zraku uživala.

Zapuščava to res lepo in prijetno točko in se odpraviva proti Lizboni. 

Ker sva Lisbono v preteklosti že obiskala, sama pa sem tu bila že večkrat, tokrat le peljeva skozi mesto.

Celotno metropolitansko območje je gosto poseljeno in šteje preko 3 miljone prebivalcev. Res je pravi labirint vožnja skozi centralni del mesta do ikoničnega mostu 25 april ( dolg dobra 3 km) čez reko Tejo, nadaljši viseči mist na svetu.

Povzpneva se na grič, kjer stoji veličasten kip Kristusa Kralja. 

Zrajen je bil leta 1959 kot poklon nevtralnosti Portugalske med drugo svetovno vojno.

Lep nedeljski dan je privabil mnoge obiskovalce, ki so uživali ob ogledu kipa in panorame Lizbone.

V okolici kipa je lepo urejen park z nizkimi palmami in oljkami in ob robu vzpertine teče urejena pot z ograjo, od koder je prekrasen pogled na mesto.

Pa še nekaj vesed o  Lisboni. Je glavno mesto Portugalske in najbolj zahodno mesto in za Atenami drugo najstarejše mesto v Evropi.

Središče mesta obdaja sedem gričev. V mestu sta dva velika mostova. Prvi je rdeč dolg 2 km in se imenuje 25 april, primerjajo ga z mostom Golden Gate v San Franciscu, drugi pa je most Vasco da Gama, ki prečka reko Tejo in je najdaljši most v Evropi (17,2 km).

Tako kot Porto tudi Lisbona na pročeljih stavb predstavlja teme z barvitimi ploščicami, azulejos.  

Lispona je rojstni kraj svetovno znane glasbe fado, ki je nastala v delavskih soseskah Lizbone v 19. stoletju.

 V mestu je zelo velik akvarij z morskimi živalmi, ki je vreden ogleda. 

Dan sva zaključila na obrobju mesta na parkirišču, kjer bova prespala.

Tako kot v Portu nama je danes vreme naklonilo lep sončen dan, zato sva s polnimi pljuči in dobro voljo vsrkala in v objektiv ujeka vse lepote na najini poti.