V sončnoh žarkih sipine žarijo v toplejših barvah.
Posebej lepa je igra senc, ki jih povzročajo po nebu potujoči oblaki.
Bosonogo pohajkovanje po pesku je prijeteno, a tudi naporno, saj se noge pogrezajo v sipnem pesku kot v vodi. Pesek boža podplate in opravlja blagodejen pilling.
Prehodila sva drn in strn teh obsežnih sipin, ki sva jih obiskala že pred leti. Je svojevrstno doživetje, saj spominja na puščavo, kamor bova morda tudi zašla nekega dne...
Veter seli pesek sipine in pokriva drevesa, ratline in celo hiše. Niti posebni programi pogozdovanja niso bili uspešni, kot pravijo domačini.
V bližini je jezero, ki spreminja svojo obliko glede na količino peska
Na južni strani so sipine pozelenele s ostro zravo.
Proti oceanu pa se vije greben starih in že poraščenih sipin.
Po kosilu se odpraviva še do bližnje obale na strani oceana, ki je, kot ponavadi, kar lepo razburkan, kar pride prav dvema kajarjema.
Piha hladen veter. Pri parkirišču je majhna restavracija.
Ta predel se imenuje Kandestederne, ker ima njegova oblika podobo vrča. Danska beseda za vrč je "kande".
Obalni klifi ob oceanu so prava šotišča, zato je v strmini veliko kosov crne šot, ki se vali po oesku do obale in morda skriva v sebi kos lesa iz starodavnih gozdov.
Na starih poraslih sipinah se skrivajo kesene hušle in star mlin na veter.
Prenočila bova na bližnjem parkirišču v mestu Skagen.
Zvečer sva s kolesi šla do 4 km oddaljene Atlantske obale, kjer je znan prostor za večerni pozdrav soncu. Danes zahaja ob 21:26.
Presenetilo naju je, koliko občudovalcev sončnega zahoda se je zbralo ob tej pozni uri.
Domačini so prostor ob obali opremili z veliko okroglo ploščadjo, kjer na njenem robu sedijo obiskovakci.
Ocean je bučal, valovi so se močno zaletavali v skalnat pomol in plažo, sonce je bilo velika oranžna krogla.
Nabralo se je blizu 200 ljudi in v tišini opazovalo, kako se sonce poslavja od dneva. Na koncu, ko je zašlo, smo vsi zaploskali. Res čudoviti trenutki ob materi naravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar