Ponoći je otok prešla nevihta z močnim nalivom in grmenjem. Prvič sva doživela tak naliv v teh krajih. Ponavadi le prši.
Zbudila sva se v skoraj jasno jutro. V kampu so na travnatih povrsinah nastala mala jezerca. Najin avtodom je parkiran na grušču, zato nisva imela težav z vodo.
Vzela sva si umirjeno dopoldne, pripravila dobro kosilo in se s koleso nato odpravila še do ene zanimive točke otoka.
Na tokratnem obisku otoka Römø, sva si vzela čas in ga prekolesarila po dolgem in počez.
Vmes se ustaviva pri znamenitem gasilskem domu Rømø, ki je bil nekoč reševalna postaja. Zgrajena je na takem delu otoka, da je bila varna pred nevihtami. Kasneje so jo prevzeli gasilci, ki so posredovali v kar nekaj požarih.
Od tu sva imela še nekaj kilometrov do
Spidsbjerga. Po dobrih 5 km sva iz kolesarske steze zavila na gozdno pot. Vozila sva se še dobra dva kilometra med drevjem po precej močvirnatem območju.
Ko sva prišla na plano, se je odprl pogled na sipine polne cvetočega vresja. Kar neverjetno se zdi, da pretezno raven svet nenadoma preide v gričaste sipine okrašene s cvetočim resjem.
Zagledala sva malo večjo sipino, po kateri je speljanih 50 lesenih stopnic.
Razgled na sipine porasle z resjem, na morje in celo na jez s cesto je res lep. Na levo in desno potekajo peščeni griči sipin.
Vidne so steze, ki tecejo po vrhovih, a oznake na stebričkih prepovedujejo hojo po njih, saj bi lahko povzročili usedanje in širjenje peska.
Pot sva nadaljevala do trgovine, ker sva nabavila najnujnejše za naslednje dni. Ko se vračava, si igledava tudi, kje leži vojasko območje, ki pokriva površino 20 km². To je vojašo vadbišče namenjeno pilotom, ki z letali napadajo lutke tankov, letal in vozil.
Na robu tega območja so posebni opozorilni stebri s črno kroglo. Tu velja stalna stroga prepoved dostopa do poligona, ker je nevarno. Vadbo lahko opazujemo s parkirišča.
V bližini je tudi ljubka stavba šole iz 18. stoletja z eno ucilnico in klopjo.
Na posebni tabli ob šoli piše med drugim, da
Otočani so se dogovorili, da bodo svoje otroke pošiljali v šolo od 5. leta dalje, dokler dečki in deklice ne dopolnijo 10 oziroma 8 let. Prvi učitelji so bili lokalni kmetje, čeprav so bili nekateri nekdanji kapitani ladij in sopotniki. Tako so bili dobro izobraženi in so se naučili brati, pisati in računati, pa tudi krmariti. Leta 1874 so šolo zaprli in otroci so morali obiskovati večjo šolo
Jutri bova z avtodomom odšla na plažo Lakolk, saj si Bojan to želi doživeti, jaz sem namreč tista, ki ga je vsakič odvrnila pregovorila, da je nevarno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar