Mandø - otok, ki ni vedno otok

Nov vetroven, a sončen dan, čisto primeren za obisk nenavadnega otoka ob jugozahodni obali Danske je danes. Zakaj nenavaden, opišem spodaj.

Otok Mandø ali Manø meri 7,63 kvadratnih kilometrov in je imel leta 2022 dobrih 30 prebivalcev. 

Je eden redkih otokov, ki se skozi dan kot kameleon spreminja, vsakih 6 ur je otok, naslednjih šest ur pa del celine, 

Dnevni ritem otoka Mandø vpliva, ne le na njegove prebivalce, pač pa tudi na turiste, ki ga vsak dan trumoma obiskujejo. 

Prespala sva na parkirišču poleg postaje posebnih "avtobusov", ki vozijo turiste na otok. Ta vozila so posebni traktorji na velikih kolesih in vagon predelan v avtobus. 

Imajo pet takih prevoznih sredstev, ki enkrat na dan, ob 11. uri, ko je oseka, odpeljejo turiste na otok in se ob 15. uri vračajo na celino. 

Vožnja traja dobrih 40 minut. Otok letno obišče okrog 75.000 enodnevnih obiskovalcev.

Otok so v preteklosti povezali s celino z nasipom, po katerem teče cesta, ki pa jo bibavica dva krat na dan poplavi. 

Na spletu so bile vozovnice za nedeljo razprodane, a Bojan jih je zjutraj uspel dobiti. Ob 11. uri sva se vkrcala in v družbi mnogih drugih idpeljala do otoka, ki je od celine oddaljen dobrih 8 km. 

Sedela sva zgoraj v odprtem delu avtobusa in imela lep razgled na okolico. Vozimo se po močvirnatem, z visoko travo poraslem, predelu.

Ko se približamo otoku, se zariše visok obrambni nasip, ki varuje otok pred hudo uro oceana. Na njem se pasejo ovce. Nasip, ki obkroža otok in nižje ležeči del otoka spominja na nizko ponev. 

Muhavost in burnost narave je v preteklosti ogrožala stavbe na otoku. Danes naselje, ki leži v motranjosti otoka, razkriva prijetno sceno. 

Bela cerkvica na najvišjem delu otoka, slikovit mlin na veter v centru vasi in hiše, ki ležiijo ob dveh ulicah, v katerih so trgovinice ali restavracije, tvorijo otoški center.

Nekaj s slamo kritih hišk stoji med grički sipin.

Sprehodiva se po valovitih sipinah do mlina na veter, ki je najvišja stavba na otoku. 

Na obali stoji lesen poplavni steber, ki opominja, kako visoka je bila vodna gladina v določenih letih. Na primer, leta 1999 je bila gladina vode okoli pet metrov nad normalo. To se zgofi zaradi kombinacije visoke plime, močnega vetra z morja in zelo nuizkega zračnega tlaka.

Tu srečava skupino, ki si ogledujejo otok na kolesih.

Lakoto potešiva v vaški restavraciji in se podava še proti jugu otoka. Na nasipu imava res krasen razgled na bližnjo obalo, ki je prepredena z vrstami kolićkov, ki skrbijo, da morje ne odnaša brežin. 

Zanimivo, kako se spreminja morska površina ob najvišji točki oseke. Daleč od obale v oseki morje odteka in pokažejo se peščene površine. 

Mnogi turisti se sezujejo in odpravijo po napol vodnatih predelih daleč proti morju. 

Če primerjaš posnetke od zjutraj in tiste pozneje, ugotoviš, da se okolica otoka prelevi v veliko večje območje kopnega. 

Občutek miru in tišine, kljub velikemu številu turistov, ki pa se kar porazgubijo po otoku, je izredno močan in blagodejen. Tu si sam z naravo, civilizacija je daleč proč.

Ko se vračamo, se skupina štirih avtobusov odpravi kar po plitvini, pogled nanje je kot fata morgana, mi pa se vračamo po cesti.

Dodala sva nov pomemben kamenček v mozaik najinih doživetij.