Za nama je res prekrasen dan, sproščen, sončen in bogat z vtisi.
Zjutraj sva zajahala kolesa in se podala najprej proti znameniti v pesku potopljeni cerkvi v bližini Skagena.
Premikajoče sipine so namreč pod sabo potopile nekaj hiš, polj in tudi spodnji del cerkve. Tudi božji hram se valečemu pesku ni mogel zoperstaviti. Je pa zato posledično še veliko bolj obiskan od vsepovsod.
To je cerkev sv. Lovrenca - ali "Cerkev, zasuta s peskom", kot ji sedaj pravijo.
Prve naselbine v Skagenu segajo v 13. stoletje. Podatki o nastanku cerkve pa so iz leta 1387.
Cerkveni stolp je iz 15. stoletja, so ga pa po rušenju cerkve prebelili in je ostal kot morski znak.
Danes je obseg cerkve označen z lesenimi koli, pokopališki nasip pa je prikazan z riževo ograjo.
Ko si ogledava zunanjost cerkvenega stolpa, se odpraviva še v notranjost. Zanimiva je kupola, ki nakazuje obliko tega dela cerkve.
V kotu so majhna vrata, ki vodijo z ozkimi spiralnimi stopnicami obloženimi z opeko proti vrhu stolpa.
Višje lesene stopnice dostopajo do najvišje točke stolpa. Posebno obokana okna nudijo pogled na morje in sipine v okolici.
V tramovih gbezdijo kastovuce, ki živahno in spretno letajo bad našimi glavami.
Cerkev je pomemben opomnik moči matere narave nad človeškim ustvarjanjem.
Le dobrih 7 km naprej zgdoovino zamenja naravna posebnost, ki letno privablja več kot 2 miljona obiskovalcev.
Polotoški peščen jezik, kjer se božajo valovi Severnega morja s tisitimi iz Baltika.
Vsak dan na stotine bosonogih obiskovalcev roma po nizki vodi ali pesku 1,5 km dolge obale do rta, da bi doživeli stik dveh velikih morij.
Na poti nam je pozornost preusmeril mladi tjulenj, ki se je gibko pidal iz vode in se nastavil našim radovednim pogledom.
Na tablah ob obali piše, da tjulnji uživajo v počitku na pesku in gretju na soncu. Na žalost je stik s človekom zanje nevaren, povzroča stres in zaradi tega lahko umrejo. Priporočajo razdaljo 50 m, kar pa ni lahko, saj se kar sam vrine med množico radovednežev
Vse kar moramo storiti je, da se jih ne dotikamo, ne hranimo ali strašimo. Ohranjajte razdaljo do vsaj 50 metrov.
Danes je bilo še posebej zanimivo, ker so valovi iz obeh morij trčili in oblikovali črko V.
Postavila sem se med množico, in z eno nogo stopila v Baltik, z drugo pa v Severno morje. Valovi so me pošteno poškropili.
Kot otroci smo uživali v pljuskanju in prelivanju morij.
Peš se odpraviva po zahodnem delu zaliva, mimo postaje posebnega avtobusa, ki omogoča ogled tudi tistim, ki daljše hoje me zmorejo, do primernega prostora, kjer se v kopalkah predajava sončnim žarkom.
Vleče hladen veter, zato le Bojan zaplaval v Severnem morju. Pravi, da voda ni pretirano hladna.
Jaz pa občudujem barvite kamenčke, ki jih je morje prineslo od bog ve kod in jih nekaj naberem za spomin.
Izpolnila sva današnji načrt, le še želodec je pojamral, da je čas za kosilo. Šla sva v "vero Italiano" picerijo
O
Ni komentarjev:
Objavite komentar