Torek, 17.6.14
Iz nižinskega in
ravninskega okolja sva se ponovno odpravila v visokogorje. Današnji cilj je bil
že dolgo želeni ogled visokega prelaza Stelvio (2760 m.m.). Po cesti z mnogimi,
dolgimi predori (vsega skupaj okoli 25 – 30 km) sva se po ozki in ovinkasti
visokogorski cesti prišla do naslednje doline in od tam naprej po lepi cesti do
Bormia znanega zimsko športnega središča. Že v mestu se začne zanimiv in
slikovit 19 km vzpon z 1225 m.m. na 2760 m.m. po strmi serpentinasti cesti.
Na
poti sva srečevala ogromno število motoristov. Poleg cestno zanimivega vzpona
sva občudovala tudi naravne lepote, še vedno močno zasneženih okoliških vrhov.
Tik pod prelazom se odpre široka planotasta dolina s pašniki. Presenečena sva
bila nad številom stavb v katerih so hoteli smučarske šole, restavracije in
žičnica, ki tudi v tem času vozi na višino 3450 m.m.,zato je bilo tu videti
tudi kar nekaj smučarjev.
V slogu tokratnega potovanja, se nisva mogla upreti
kratkemu »vzponu« na 100 m višji vrh nad prelazom, kjer je planinsko zavetišče.
Poplačana sva bila s prekrasnim pogledom na obe pobočji prelaza in
serpentinastih cest na obeh straneh.
Prelaz je še popolnoma zasnežen, v bližini
je urejena tekaška smučarska proga. Na prelazu je bilo zelo živahno, polno
motoristov, turistov in kolesarjev, ki so prihajali predvsem iz severne strani.
Vsaka čast vsakemu kolesarju, ki prekolesari 1800 m višinske razlike.
Spust v dolino na severni strani je bil še
bolj šofersko zahteven in kar vratolomen. Na izredno strmem pobočju so bile
serpentine tako ozke, da sva jih z avtodomom morala zelo previdno in počasi
izpeljati. Na poti proti dolini sva spodbujala številne kolesarje, ki so se
vzpenjali na kolesarsko Meko.
Ko bom velik, bom
tudi jaz to opravil, je komentiral Bojan. Jaz pa sem bila modro tiho. Peljala
sva se po dolini, ki je znana po sadnih nasadih jabolk in hrušk proti Meranu.
Nekaj km pred Meranom, se odločiva za prenočitev v kampu v mestu Laces.
Ni komentarjev:
Objavite komentar