Mer de glace

Nedelja, 8.6.14

  

Zjutraj sva se odpravila z zobato gorsko železnico na ledenik Mer de glace do postaje 900 m nad Chamonixom (1917 m.m.). S končne postaje je lep razgled na ledeniško dolino, kjer se končuje 11 km dolg ledenik. Na koncu je ledenik pokrit s peskom in skalami, ki padajo s strmih pobočij gora.

Dobrih 200 m pod postajo je umetna ledena jama, turistična atrakcija, do katere lahko prideš z gondolo, pot pa moraš nadaljevati po 363 stopnicah. Lahko pa celotno pot opraviš tudi peš. Umetno ledena jamo so strojno izkopali v globino skoraj 50 m, kjer je lepo vidno, kako izgleda ledenik v globini. Led je v globini skoraj čist kot steklo in tu se res prepričaš, da je ledenik pravi led in ne le strnjen sneg. Lahko sedeš na izklesan ledeni kavč ob ledenem kaminu ali pa se slikaš ob velikem ledenem medvedu. Ker ledenik drsi, morajo te rove stalno urejati in popravljati. Na poti do te jame so table, ki označujejo, do kje je segal ledenik v različnih časovnih obdobjih od leta 1820 dalje. Takrat je segal skoraj do zgornje postaje. V zadnjih 10 letih se je znižal za več kot 20 m.

Imela sva namen sprehoditi se tudi po ledeniku samem, zato sva se odpraviva po poti, ki pelje do ledenika nekaj 100 m nad jamo. Šele na sredi poti sva uvidela, da ta kratek izlet ne bo tako enostaven, kot je sprva kazalo. Nenadoma sva se namreč znašla pred strmo, popolnoma gladko skalnato steno.

Pot navzdol je možna le po strmih, v skalo vpetih ozkih železnih lestvah, narejenih iz palic, prečni prehodi po steni, pa so bili opremljeni z z vzdolžnim drogom za oprijem, mestoma nekaj železnih stopalk in ozka naravna skalnata polička, vse skupaj pa na gladki strmi steni. Na spodnjem koncu tik pred sestopom pa nas je čakala še vrv in sestopanje z njeno pomočjo. Skratka to je bil za naju pravi nenačrtovani plezalni podvig, ki bi se ga zelo verjetno ne lotila, če bi v naprej vedela, kaj naju čaka. Ena izkušnja več.  Dobro uro sva hodila po ledeniku, ki je bil na robovih poln peska, skal in kamenja, po sredini pa hrapav led, tako da se je po njem dalo hoditi tudi brez derez. Zaradi sonca se je led topil in potočki vode so utirali pot po površini in izginjali v razpoke ledenika. Srečevala sva veliko planincev, ki so z derezami nadaljevali pot po ledeniku navzgor. Vračala sva se po hrbtišču ledenika v smeri ledene jame in po stopnicah do postaje, ker je bilo adrenalina za en dan dovolj.

Na vrhu sva si v posebno opremljenem rovu ogledala razstavo zanimivih kristalov iz okoliških hribov. Čakala naju je le še pot z zobato železnico v dolino in lepe vedute doline in okoliških gora. Po prijetnem svežem zraku na ledeniku naju je v dolini čakala zadušljiva vročina.