Aiguille du Midi

Sobota 6.6.14

Po toplem sončnem dnevu se tu zvečer občutno ohladi, takoj ko zaide sonce. Noči so hladne, prav gotovo tudi zaradi ogromnih ledenikov in zasneženih gora, ki se razprostirajo nad tem področjem. Ponoči nama je bilo kar hladno in zjutraj sva morala za kratek čas vključiti celo gretje. Topla kava in čaj nama hitro poženeta kri po žilah in ko vidiva kako lep dan se nama spet obeta, se odpraviva opremljena kot prava planinca z avtobusom (200 m od kampa je postaja za lokalno železnico in avtobus, ki peljeta do mesta) do Chamonixa. Lastnik kampa nama je dal brezplačne vozovnice (potem ko je videl, da bova tu bivala nekaj dni) za avtobus ali vlak, odpadla je torej dilema ali iti v mesto z avtodomom ali s kolesi in s tem tudi skrb, kje najti parkirišče. Zraven gondolske postaje sva ugotovila je sicer veliko parkirišče, cena parkiranja pa je 1 evro/h.

Odločila sva se, da kupiva vozovnici (71 evrov po osebi) za dva dneva, sicer z njima lahko v istem dnevu opraviš več destinacij (z gondolami, vlakom…), vendar sva se odločila, da ne bova hitela, pač pa lepo počasi odkrivala in uživala lepote, ki jih ponuja ta kraj in tudi kaj malega planinarila.

Na gondoli sva bila med prvimi, ob tej uri še ni bilo gneče. Gondola se zelo hitro dviga, zato je potrebno pogosteje izenačevati pritisk v ušesih. Mislim, da je to najdaljša gondola brez opornikov v Evropi. Na vmesni postaji na višini 2317 m je potrebno prestopit in se z novo gondolo odpeljati na vrh, na višino 3770m. Od tu se lahko dvigneš še na najvišjo točko 3842m s posebnim dvigalom, ki je vklesano v skalo. Do dvigala prideš čez mostiček, ki veže oba skalnata stolpa. Ta mostiček je vedno poln, saj naj stopiš praktično iz gondole in vsakogar prevzame prekrasen pogled na okoliške vrhove, na oddaljene gore in seveda vsi se tu slikajo.

Prvi vtis – osupljivo lepo. Ob pogledu v dolino in na kilometer praznine pod seboj, se ti kar zvrti, pomaga pa tudi zmanjšan zračni tlak na tej višini, ki ga vsi izdatno občutimo. Rahel pritisk v glavi in vrtoglavica. Sopihamo po stopnicah do razglednih ploščadi, kjer se predajamo prekrasnim razgledom na vse štiri strani neba. Imava srečo, kristalno jasen, sončen dan, vidijo se mnogi štiritisočaki, celo konica Matterhorna in še višje obsežno pogorje  Monte Rosa. Povsod okoli špičasti skalnati vrhovi in globoki zasneženi prepadi in prevale. Vrh Mont Blanca je nasprotno zelo kopast in popolnoma zalit s snegom. Pod nami se razprostirata dva velika ledenika, ki sta vidno krajša. Zelo lepo se vidijo sledi, do kam so včasih segali ledeniki tod naokoli.

 

Na enem od izhodov, pravzaprav na edinem, kamor lahko stopiš na zasnežena zunanja tla, mrgoli turistov na nekaj metrih, med njimi se nekateri odpravljajo na turno smuko, drugi na plezanje. Najprej je Bojan hotel na kratek sprehod v široko dolino ledenika Mer de glace, a je kmalu ugotovil, da iz te moke ne bo kruha. Pot, kjer hodijo smučarji in planinci, teče po slemenu zelo strmega pobočja in za ta podvig potrebuješ ustrezno opremo,  dereze, brez njih je to smrtno nevarno. Če se ti zdrsne, končaš 1000 m nižje na levi, preko nekaj strmo odsekanih ledeniških serakov ali pa 200 m na desni na ledeniku.  Na drugi strani je videti kolone planincev, ki se dvigajo proti Mont Blancu. Glede na to, da na tisti strani ni videti nobenih strmih sten, zgleda da za vzpon niso potrebne prave alpinistične izkušnje, seveda pa je gotovo to vse prej kot enostavno. Spodaj v posebni sobi z informacijami prebereva, da se nanj vsako leto poskuša povzpeti 25000 ljudi.

Skala, najvišji vrh Aiguille du Midi, je prepredena s predori, tudi skozi živi led in na vsaki strani so odprte ploščadi z prekrasnimi razgledi. Ne moreva se načuditi, kako lepa je narava in kam vse ljudje speljejo poti in na kakšen način, da to lahko vidimo tudi navadni smrtniki. Na vrhu obeh skal te gore stojita na samem robu dve veliki pravokotni stavbi, z restavracijama, razstavnimi prostori, muzejem, razglednimi ploščadmi na strehi, pokrite stopnice pa so speljane po zunanji strani skal in stavb.

 

Posebnost je tudi steklena kabina s steklenim dnom, ki visi nad prepadom in vanjo lahko stopiš le s s posebnimi copati in brez vseh ostalih trdih predmetov. Občutek je neverjeten, nekje med strahom in občudovanjem. Pogledi  v dolino in na okoliške gore so izredni, človek bi kar stal, slikal in snemal. Nenadoma opaziva na enem od manjših robov gručo ljudi in kmalu ugotoviva, da se dva base jumperja pripravljata, da odjadrata v globino (s posebno obleko, s krili kot ptice). Grozljivo. Stojita na robu visokega skalnatega previsa, pod njima pa 1000 m in več praznine, ozek prehod med obema skalama, ledenik. Let's go in skočita v prosti pad. Množica obnemi, saj ju za par sekund izgubi z vida, a kmalu ju vidimo, kako spretno jadrata kot ptici, malo levo malo desno  med nevarnimi stenami skal, globoko v dolino. Neverjetno, ne moreš biti normalen, da tako skočiš v globino.

Na ploščadi nižje je bil pogled na skok še bolj dramatičen, saj sta padala v prostem padu tik ob navpični steni in odjadrala skozi ožino med skalama v dolino. Sicer pa je tu tudi veliko padalcev. Prekrasne razglede si skušava vtisniti čim bolj v spomin in v objektiv aparata in kamere. Pomalicava in se po štirih urah v hladnejšem vremenu kot prej (pričelo je pihati) odpraviva proti dolini.

Izstopiva na vmesni postaji in se odločiva za krajšo planinsko turo po pobočju gore.  Pot naju pelje po robu morene bivšega ledenika, med hojo opazujeva turne smučarje, ki se spuščajo iz smeri Mont Blanca. Hodiva dobro uro, Bojan seveda  četrt ure več  – do spodnjega roba pečin, malo po kopnem, malo po snegu in se kar utrujena zaradi vpliva višine vrneva na vmesno postajo in se odpraviva v dolino.

Spodaj naju pričaka zelo toplo vreme, midva pa še vedno rahlo  čutiva posledice višinskega redkega zraka in nižjega zračnega tlaka. Kako le uspejo alpinisti prenašati veliko večje višine? Dan je bil resnično lep in poln vtisov se odpraviva spat, saj naju jutri čaka nov podvig.