Polotok Stintino

Zvečer se je v morju kopala polna luna, skoraj tako močno svetla kot sonce. 

Ponoči je bil naliv z bliskanjem, a zbudila sva se v skoraj že vedro jutro.

Po zajtrku sva se sprehodila po bleščeče beli plaži iz drobnih okroglih kremenčevih kamenčkov. 

Prijetna podlaga za sončenje in hojo. 

Na žalost je tu strogo prepovedano nabirati kamenčke ali druge naravne materiale, na kar opozarjajo table z napisi.

Plaža leži ob starih zapuščenih solinah, ki se zaključijo pri, za Sardinijo tipičnem, aragonskem okroglem stolpu.

Pred kosilom sva sedla na skuter in se odpeljala do 4 km oddaljenega mesta Stintino.

Stintino je majhno ribiško mesto na severozahodnem koncu italijanskega otoka Sardinija. Leži ob morju znotraj zaliva.

 Mesto leži na pasu zemlje med dvema obalama - isthintìni pomeni "črevesje".

Je neločljivo povezana z ribolovom in predelavo tune. Šteje 1600 prebivalcev, poleti pa ga napolni več deset tisoč turistov. 

Na mestni obali je promenada z obeležjem miru. Posvečena je japonskim ženskam, ki so jih vojaki med drugo sv. vojno zajeli kot spolne sužnje. Japonska vlada ne priznava pričevanja ene izmed njih in zahtevajo umik takih obeležij po Evropi.

Ogledala sva si mesto in pristanišče in se ustavila na pici v restavraciji ob morju.

Pot sva nadaljevala proti konca rta, na drzgi strani polotoka, kjer naju je presenetil prekrasen pogled na plažo in neverjetno lepe barve sinjega morja. 

Dobesedno brez besed sva ostala, saj kaj tako lepega še nisva videla.

Plaža La Pelosa ni čisto navadna plaža, saj na njej omejujejo število obiskovalcev in je prihod nanjo vezan s predhodno rezervacijo, tudi v nezonskem času. 

Je pa res plaža, z najepšim pogledom na čudovito barvo morja, otoke v ozadju in kristalno čisim, na začetku plitkem morju.

K sceni prispeva tudi manjši otoček z okroglim stolpom na zahodu. Sončen dan je privabil veliko število kopalcev.

Bel pesek na dnu mirnega morja, plitvine in sonce pričarajo turkizno barvo, ki počasi proti globinam temni. Kristalno čista voda samo še dodaja nevetjeten lesk. 

Pogled na otok Piana, na narodni park Asinara ter Torre della Pelosa aragonski stolp na bližnjem otočku, iz leta 1578, zaokrožajo izjemno sceno plaže. 

La Pelosa je plaža, ki jo ocenjujejo kot eno najlepših v Evropi.

Z lepo urejene terase, dvesto metrov nad morsko gladino, sva si naročila dobro kavo in uživalika v edinstvenem pogledu na plažo in otok Piana in narodni park Asinara.

Nadaljevala sva po makadamski cesti še en kilometer proti zahodni obali rta. Tu naju je presenetil čisto drugačen svet skal, ki se srebrno bleščijo v soncu. Rt je na zahodni obali sestavljen iz ostrih sivih skal, ki visijo nad razburkanim morjem. 

Kamenina je tu povsem drugačna že po barvi, kaj šele po obliki. 

Erozija je ustvarila zobčaste ostre oblike na robovih skal, na površini pa je voda izrezljala prave čipkam podobne vzorce, mojstrovine v obliki luknjičastih in valovitih vzorcev. 

Sivemu kamnu se tu in tam primeša bel prozoren kremen. 

Splezala sva vse do roba in se zazrla v globino, kjer so valovi bičali skalnato obalo. 

Tu je znamenita siva skala v obliki zmajeve glave, po kateri se ta predel imenuje Morla's rock.

Nov dan nove znamenitosti in lepote.