Do Calgharija

Zjutraj se posloviva od otoka in mesta Sant Antioco in se odpraviva proti glavnemu mestu Sardinije.

Ko se peljeva z otoka po nasipu, sva na obeh straneh v lagunah opazila plamence. Po dolgem času opaziva kolesarsko stezo, ki teče ob cesti.

Tokrat ne bova uspela obiskati najjužnejše točke tega otoka, ker je zaradi vojaškega ozemlja nedosegljiva. Jo bova pač videla le od daleč.

Voziva se ob obali, ki je dobro poznana vsem, ki uživajo v športih povezanih z vetrom in morjem, kot so surfarji, kajtarji, deskarji in wingarji.

Prvi postanek sva naredila v Porto Pino, priljubljenem zalivu za winganje in surfanje. Parkirišče je že polno avtodomov in kombijev z deskami. 

Veseli naju, da v tem času tu ne pobirajo parkirnine, kar sicer v Italiji ni ravno praksa. V forumih in komentarjih bereva kritike, da jim gre samo za denar, da kasirajo na veliko kar za cel dan. 

Po drugi strani pa ne poskrbijo za urejenost, čustičo in posebej ne makadamske ceste, ki imajo luknje, da kahko vanje padeš. 

Mimogrede, imajo res prekrasno naravo, lepo in čisto morje, a smeti prepogosto ležijo po jarkih ob cesti in na travnikih. 

Na lepi ovalni plaži Porto Pino se je že zbralo veliko wingarjev, ki so spretno lovili dober veter v svoja krila. Sprehidila sva ae po obali in občudovala spretnosti med valovi.

Nadaljevala sva pot po slikoviti, vijugasti cesti, ki pelje po pobočjih hribiv nad morjem. 

Med vožnjo sva občudovala krasne zalive in zalivčke spidaj pod bama in nevetjetno barvo morja.

Nekajkrat sva se ustavila na razglednih točkah, da sva vpila vso lepoto in naredila nekaj posnetkov.

Popoldne sva prispela do naslednjega zelo znanega zaliva Chia, ki privablja še veliko več winging navdušencev.

Tu sva le s težavo našla brezplačno parkiranje v tem času, na razpolago so bila le celodnevna plačljiva parkirišča.

Peš sva se odpravila do peščene obale, kjer je vlekel precej močan ceter in poslednično privabljal ogromno ljubiteljev vetrovnuh športov na vodi. 

V zraku nad zalivom je bilo opaziti roj raznobarvnih wingov in nekaj srfarjev, mnogi pa smo na obali z občudovanjem opazovali vragolije, ki jih izvajajo med valovi. Lepa scena, a zame ne preveč prijetna, ker me veter moti.

Čakala naju je le še ura vožnje po avtocesti do Calgjarija, kamor sva prispela šele ob mraku,  ker je bil promet na obvoznici okoli mesta zelo gost.

Prenočevala bova na postajališču blizu avtoceste. Prijazen lastnik naju je sprejel in upam, da bo to dobro izhodišče za raziskovanje zanimivosti mesta