Capo Testa in svetilnik

Ponoči je rahlo deževalo, zjutraj je bilo nebo oblačno in občasno je pršelo. Prognoza je obetala sonce popoldan, zato sva današnje oglede načrtovala za po kosilu. 

Ostal nama je še ogled zanimivega rta Capo Testa na sevetu Santa Terese Gallura. S skuterjem sva se odpeljala najprej do svetilnika. Polotok Capo Testa, ki je zgleda včasih bil otok, so pa ga z nasipom povezali s Sardinijo. 

Povsod opisujejo Capo Testa kot najpomembnejšo atrakcijo Santa Terese, say predstavlja njen simbol. Zanimivo, da do sedaj še nisva zasledila njegove predstavitve na itslijanski TV.

Že svetilnik na vrhu grebena polotoka leži v prekrasnem ambientu zlato oranžnih ogromnih skal raztresenih po okolici z neverjetno nezemeljskimi oblikami.

Lepa sta dva majhna zalivčka pred svetinkom, slikovite pa skalne gmote v bližini svetilnika.

Na levi od svetilnika stoji na skalah še ena stavba, od koder je izjemen razgled navzdol do morja in na neverjetne od erozije umetelno oblikovane skalne gmote granita.

Plezala sva po njih, da bi ujela čim lepši pogled na zalivčke in odprto morje. 

Človek je tako majhen v objemu teh starodavnih stvaritev in hkrati ima občutek, da so mu tako blizu. 

Preplezala sva okolico svetilnika, srečala želvico, ki se je sprehajala med temi skalami. Zgleda, da jih je tu kar veliko in se odpravila še do južnega dela otoka.

Odpepljala sva se do nasipa, parkirala in se peš podala proti dolini Valle di Luna. 

Pot dolga skoraj dva kilometra, teče sprva nad naseljem, kasneje se odcepi ožja steza, ki se vije med nizkim grmičevjem otoka. 

Dolino Valle di Luna že na vhodu obkrožajo skoraj nezemeljske skalne gmote zlato rumenega granita. Celotna zahodna obala polotoka je obdarjena z izjemnimi skalnimi tvorbami.

Ni čudno, da sem v enem od opisov prebrala, da sprohod po dolini zbuja bčutek hoje po luni, od tod tudi poimenivanhe doline.

Vse te neverjetne ogromne gmote prefinjeno oblikovanih skulptur dajejo vtis, kot da bi neko nezemeljsko bitje, velikan, ustvaril to formo vivo. 

Po pesčeno kamniti dolini se vije sled vode po nalivu, ki se konča v morskem talivu. 

Na obeh straneh se dvigajo granitne skale, mehkih oblik in tisočerih obrazov.

Razgibana pokrajina ni podobna ničemur že videnemu. Enostavno neverjetna je. 

To niso vsakdanje oblike kamnov, skal ali grebenov, to so kot iz plastelina oblikovani trenutni navdihi, silhuete, vdolbine, kalupi, obrazi, strahci, mistična bitja, ki dajejo vtis, da se bodo vsak trenutek zbudila in oživela.

Vsi, ki smo se sprehajali med skalnimi gmotami in lezli nanje, smo se glasno čudili in veselili od presenečenja in navdušenja.

Kaj takega resnično ne doživiš vsak dan in kjerkoli. 

V prvem zalivu se je bohotila skalna gmota v obliki bujnega tulipana. Na vrhu skale pa samevala skalnata palma.

Spodnji deli ogromne skake so se zaključili v bogatih naborkih. Moja domišljija je v teh formacijah videla tisoče oblik in pojav. 

Naredila sva nešteto posnetkov, saj se je na vsakem koraku pokazala kakšna nova figura, ali množica neverjetnih oblik.

Ustvarilo je tudi zanimive oblike naravno korito za zbiranje vode in kamnito palmo na vrhu skale.

Bil je že pozen popoldan, zato je tudi sonce počasi lezlo v zaton.  

Morje v obeh zalivih te doline je nežno pljuskalo ob skale, sicer pa so vsi šumi poniknili v skalah te neverjetne pokrajine.

Polna neverjetnih vtisov sva se vračala do skuterja, ujela bežen sončni zahod in se po temi vrnila v kamp.

Dolino Lune moraš doživeti v živo, fotografije ne morejo pričarati nepopisljive lepote in fascinantne ustvarjalnosti narave. Ta odmaknjen skalni svet vzbuja začudenje in občudovanje.

Po tako bogatem doživetju sva zaslužila okusen sladoled v centru mesta in tako sladko končala dan. :)