Včerajšnji dan je potekal pretežno v vožnji do naslednje točke. Na poti sva le še servisirala avtodom (voda, WC) na bližnji lokaciji. Na Sardiniji moraš biti previden v načrtovanju tega, saj ni veliko ponudnikov teh storitev.
Ustavila sva studi v mestu Guspin, kjer sva si ogledala zanimive bazaltne skale na obrobju griča v mestu.
Pot sva nadaljevala, žal po priporočilu domačina, po precej neprijetni ozki cesti. Krošnje dreves so pogosto tvorila prave predore in veje so smukale po avtodomu.
Vozila sva navzgor proti hribom in se spuščala proti nižinam. V vasi na slemenu sva videla velik gozd plutovcev.
Končno sva se prebila do glavne, udobnejše ceste in se odpravila proti vasi Arbus, ki leži na nahajališčih najdragocenejših materialov, mineralov in srebra.
Do konca 20. stoletja so na tem področju izkopali na stotine jaškov in rovov, kjer je pot potilo na tisoče sardinskih rudarjev.
Ker je bilo pod noč, sva se ustavila na parkirišču muzeja, objekta rudnika, kjer so materiale pošiljali v dolino, in tu prespala.
Danes zjutraj pa sva se odpeljala do 5 km oddaljenih sipin na obali. Cesta je ozka in makadamska, z veliko luknjami.
Ob poti so vidni ostanki ogromnega, nekoč pomembnega rudniškega kompleksa, ki je zaznamoval to dolino.
Danes so opučeni rudniki postali del Unescove svetovne mreže geoparkov, zaradi svojih izjemnih industrijskih objektov in brezčasnega lepote pokrajine.
Zlatorumen pesek krasi obširno obalo do kristalno turkizbega morja.
Vsekakor je to biser' Costa Verde', kot imenujejo ta zelo zeleni del obale na jugozahodu Sardinije.
Piko na i dodaja bleščeča rumeno-oker puščava vijugastih sipin, ki jo oblikuje in premika maestral z morja.
Sipine se kot oaza valovito dvigajo do 100 metrov visoko in se nežno potopijo v prelepo kristalno čisto, modro morje. National Geografic jih je uvrstil med najlepše na svetu.
Dopoldne sva prehodila obalo ob morju, do izliva potoka in uživala v hoji po mirnem morju.
Po kosilu pa sva se podala proti sipinam. Hoja po pesku je dobra za n9ge, a tudi precej zahtevna, saj se ti pogreza in greš malo navzgor, malo navzdol.
Sama sem se zadovoljila z vzponom na prvo sipino, Bojan pa, kot vedno, je moral preveriti, kako je na osralih sipinah.
Vroč sončen dan me je izzval, da sem se ohladila v morju. Kako prijeten svež občutek, čeprav sem sicer pristaš toplejše vode.
Zlato-rumen pesek valovi obogatijo še z novimi malo bolj pisanimi primerki tik ob obali.
Piscina naju je tako navdušila, da bova najbrž ostala tu še en dan.
Lahko noč sonček, hvala za prekrasen dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar