Celo noč je deževalo in grmelo. Zanimivo, da na tem otoku večinima dežuje ponoči, ko sploh dežuje. Midva sicer nimava nič proti tej posebnosti :).
Po zajtrku se posloviva od izjemne lokacije sredi divjine, do katere vodi več kot šest kilometrov slabe jamase makadamske poti skozi ozko grapo.
Prav gotovo se niti v sezoni sem ne odpravlja veliko turistov. Je pa trud poplačan s prekrasnimi, obsežnimi sipinami in najmanj 6 kilometrskim ovalnim pešcenim zalivom z bleščečim morjem.
Do sedaj sva obiskala že kar nekaj posebnih plaž s še bolj posebnim peskom, a ta je res neverjetna. Zlatorumena barva drobnega kristalnega peska je s sipinami kot zlata ogrlica okras te obale.
Včeraj sva dan preživela v hoji vzdolž južnega dela (več kot 2 km v eno smer) plaže, popoldne pa na plaži in v vodi uživala vroče sonce.
Kot ponavadi, sva odkrivala, kakšni kamenčki tvorijo to prekrasmo barvo peska. In izbor je res neverjeten. Morje ob obali premetava drobne in malo večje kamenčke vseh barv in jih melje v prijeten zlatorumen pesek, ki v sebi skriva vse te barvne odtenke.
Ni čudno, da Sardinci ljubijo barve in to izražajo na fasadah svojih stavb, saj so na vsakem koraku obdani s pisano paleto le-teh.
Ko zapuščava to neverjetno obalo, se samo čudiva, kako je skrita za visokimi hribi in ozkimi grapami. Tu kot opomnik stojijo ruševine nekoč mogočnih rudnikov, ki so videli boljše čase.
Peljeva mimo vasice Ingurtosu, kjer danes živi le še 9 prebivalcev, v dobrih časih jih je bilo preko pet tisoč.
Celoten kompleks rudarjenja je danes muzej.
Na tem obalnem predelu je bilo včasih veliko rudnikov, svinca, cinka in srebra, danes opusčeni kvarijo izgled z ne preveč zglednimi ostanki. Temu delu obale so nadeli ime Costa dei minieri (obala rudnikov)
Sardinija je prav zares otok tisočerih obrazov.
Naslednja postaja je Capo Pecora, ki leži malo južneje.
Že od daleč izza ovinka zagledava ozek rt, ki se na koncu malo razširi in je obdan s krasnimi zalivi.
Ustaviva se na velikem parkirišču in ugotavljava, da lahko raziskujeva rt in okolico v treh smereh. Najprej se odpraviva do grebena, ki odpira razgled na severne zalive in klife.
Občudujeva skalnate čeri rožnatega granita, nazobčane od vetra in morja, ki štrlijo iz modrega morja.
Po obronkih sceno dopolnjuje zelena vegetacija, ki še polepša neokrnjen kotiček pdivje narave jugovzhodne Sardinije.
Ta biser Costa Verde v bližini mesta Arbus se kiti z granitnim rtom, turkiznim morjem in sredozemskim zelenjem.
V bližini rta so strme pečine, ki visijo nad majhnimi plažami in zalivčki. Morje se vrtinci okoli osamelih skaknih grebenov.
Spustiva se po strmem pobočju do obale, kjer naju preseneti nenavadna plaža velikih okroglih kamnov, ki jim pravijo dinozavrova jajčeca., morje pa safirno modro barvo.
Nato se po leseni potki odpraviva proti južni obali rta, kjer uživava ob pogledu na barvno pisan prod ob morju in dveh skalnatih formacij, ki gledata na naslednji dolg zaliv.
Prod je poln raznobarvnih kamenčkov, med njimi je veliko rožnatih razlicne intenzivnosti, neverjetne barve.
Sestavim nekaj primerkov za prikaz in zgradiva rožnat stolpec za vse najine bližnje in prijatelje.
Med brskanjem nenadoma naletim na kamen podoben glavi ovčke, kakšno naključje, saj sva na ovčjem rtu.
Nazadnje se sprehodiva še do rta, ki ga tvori dolg vrat in se konča z ogromno glavo rožnatega granita.
Ker štrči daleč v morje, ponuja prekrasen razgled na okoluško obalo. Na koncu rta so nazibčane skale, v katete se zaletavajo visoki valovi.
Ko se spuščava po skalah rta, opaziva v oker skali suvo temen kamen v pidobi ovčje glave. Morda je po tej podobi rt dobil ime in najbrž po ovcah, ki pa jih sedaj ni bilo videti.
Ko se vrneva do parkirišča, srečava družino z avtodomom s celjsko registracijo.
Medtem je malo zagrmelo in oripodili so se oblaki in spustili nekaj kapljic. A midva sva se že odpravila dalje, da opraviva nujen servis avtodoma.
Ugotovila sva, da je medtem južneje bil naliv, saj je voda tekla po pobočju na cesto a nebo je medem že pregnalo oblake, tako da midva dežja nisva doživela.
Opravila sva servis za 10 € v bližnjem mestu, kjer je tudi opuščen rudnik.
Nadaljujeva pot do posebne skalev morju, imenivane Pan di Zuccero. Spustiva se v zaliv, kjer najprej vidiva, kako iz pobočja dere temnorjava voda proti morju.
Kljub razburkanemu morju in poplavljenemu cestišču, se odpraviva čisto do obale, da si ogledava znamenit skalni greben v zalivu.
Zaliv Porto Flavia je v preteklosti služil za odvažanje rude z ladjami, ki si jo do tu pripeljali po predoru v pečini.
Sredi morja pa leži Več kot 130 mezrov visoka skala Pan di zuccero, zanimive oblike.
Tudi na poti naprej imava lep pogled nanj in stisneva nekaj posnetkov.
Cesta se dviga po grebenu hribov, ki so tu kar visoki.
Pod večer se ustaviva na parkirišču ob ovalni obali, kjer lahko oz avta obcudujeva zahajajoče sonce
Ni komentarjev:
Objavite komentar