Zaliv Cagliari, Poetta, Golfo degli angeli

Danes sva raziskala zaliv Golfo degli Angeli, ki krasi Cagliari.  V Cagliariliju doživiš poleg zanimive zgodovine tudi izjemno lepoto obmorske pokrajine z turkiznim čistim morjem in dih jemajočimi panoramami.

Za to si moraš vzeti nekaj časa in dobro je imeti kolo, da obdelaš vso to razdaljo.

Zaliv Cagliari- poetto, je idiličma peščena plaža, ki se razteza dobrih deset kilometrov ob ovalnem zalivu in le pet kilometrov od živahnega centra Cagliarija. 

Ko stopiš na njihov Lungo mare, začutiš, kako se sredozemski in mestni pridih zlijeta z lepoto turkizne vode, 

Mesto ločijo od plaže stare soline s svojimi eksotičnimi prebivalci, plamenci in še cela vrsta drugih ptic.

Poetto krasijo številne hiške s kulinarično ponudbo ob plaži. 

V tem času so odprte le nekatete, lahko pa si samo predsravljam, kako je tu poleti, ko žge sonce in se na obalo vsipajo množice turistov. 

Cagliarski zaliv imenujejo tudi Golfo degli angeli po legendi, ki pripoveduje, kako je Bog poslal na zemljo angele in Luciferja, da si razdelijo zemljo.  

Všec jim je bil ta otok in v borbi za prevlado je bil Lucifer premagan, zato je jezen zalučal konjsko sedlo proti otoku. Nastal je velik zaliv, ki ga na enem koncu zamejuje hrib v obliki konjskega sedla. 

Danes je lepo sončno, skoraj poletno vreme in plaža je polna kopalcev. Uživava v kolesarjenju po široki promenadi, ki združuje kolesarski stezi, stezo za pešce in cesto za avtomobile.

Peljeva se mimo starega razglednega stolpa iz španskega obdobja, ki stoji na enem koncu zaliva in daje daje obali zgodovinski pridih.

Ustaviva se na južnem delu zaliva, kjer je pod gričem marina z veliko privezov. 

 

Dopoldne tako preživiva na kolesu. Pozno popoldne pa si je Bojan zaželel Lungo mare prevoziti še z rolarji. 

Tako sva se v času, ko se je sonce poslavljalo, vozila ob morju, jaz na kolesu, Bojan na rolarjih. 

Prevozila sva slabih 40 km v celem dnevu. 

Jutri nadaljujeva pot po vzhidni obali.

 

 

Cagliari

Kljub temu, da je postajališče blizu avtoceste, sva mirno prespala noč, prometa skoraj ni bilo slišati. 

Po zajtrku se odpraviva v center mesta z lokalnim avtobusom (15 km). Postaja je v bližini, cena vozovnice 1,8€, če jo kupiš na avtobusu. 

Lastnik postajališča nama je priporočil aplikacijo Bus find, s katerim poiščeš pravo linijo in celo opraviš nakup vozovnice. Pomaga pa ti tudi pri izbiri najbližje postaje za vstop in iztop. 

Cagliari je glavno mesto otoka Sardinija. Leži na skrajnem jugu otoka in osrčje mesta šteje 155.000 prebivalcev, skupno z predmestnimi predeli pa skoraj 450.000. 

Ko iztopiva iz avtobusa, se sprehodiva pod arkadami visokih stavb ob obali, kjer se vrstijo kavarnice, v katerih gosti uživjao v klepetu ob jutranji kavici, sceno pa bogati še nepogrešljiva ulična glazba. Všeč mi je poslušati glasne klepete gostov pomešane s pravo glazbeno kuliso..

Nadaljevala sva proti mestni hiši, ki z privablja poglede mimoidočih.

Izbereva ulico, ki pelje navzgor in na manjšem trgu opaziva turustični avtobus za krožni ogled mesta. Najboljša možnost, da dobiva občutek, kako mesto v celoti izgleda. 

Voden ogled traja dobro uro in nama predstavi vse pomembnejše točke in zgodovinske podatke o mestu.

Po vožnji je bil čas za kosilo, zato sva se odločila, da ga združiva z ogledom mestne tržnice.

Tžnica San Benedetto je največja pokrita živilska tržnica v Italiji. Nahaja se v okrožju San Benedetto. To je idealen kraj za nakup svežih rib, mesa, sira, sladkih dobrot, svežih testenin, sadja in zelenjave. 

Ogledala sva si jo in tu potešila lakoto pri stojnici s pravo sardinsko hrano. Izbrala sva njihovo specialiteto hobotnico v solati in posebno drobno pašto s školjkami. Okusno! 

Tu sva kupila njihov odlični sir pecorino (ovčji sir).

Cagliari je zgrajen na sedmih gričih kot Rim, razdeljen je v sedem okrožij s sedmimi cerkvami.

 Obiskovalcu na ogledu pričara vpliv tisočletne zgodovine in izjemne geografske lege, saj je ugnezden med belimi apnenčastimi skalami in modrim morjem.

Viri pravijo, da so ga ustanovili Feničani, zasedli Kartažani in Rimljani, za katerega so se borili Španci in Pisanci, dolga leta pa so mu vladali Piemontezi. Neverjetna množica različnih prišlekov v sredozemlju izgubljenem otoku. 

Na vsakem koraku lahko vidiš ohranjene sledi burne zgodovine v cerkvah, arhitekturi in bogati umetniški dediščini. 

Peš se odpraviva navzgor proti najbolj znani srednjeveški četrti Castello, utrdba na vrhu hriba, kjer domujejo cerkvene, vojaške in državne institucije. 

Obdana je z debelim obzidjem, ki leži visoko nad mestom.

Spustiva se malo nižje in se povzpneva na Bastion di Saint Remy, spektakularno s svetlim kamnom grajeno veličastno stavbo iz začetka 20. stoletja, ki stoji v zgodovinskem središču Cagliarija

Impozantno stopnišče z obokanim vhodom pelje do razgledne ploščadi z izjemnimi razgledi na mesto in okolico.

Bastion je pravi biser in simbol glavnega mesta Sardinije, ki je skozi desetletja opravljala različne funkcije.

Nato obiščeva arhitekturni vrhunec, cagliarsko katedralo iz 13. stoletja. 

Cerkev je dolga 35 metrov, široka 34 metrov in visoka 32 metrov, zgrajena pa je v gotsko-romanskih stilu. 

V notranjosti ostaneš brez besed, saj tako stilno in barvno bogate obdelave vseh delov cerkve še nisva doživela. 

Občudovala sva prekrasen oltar, stranske ladje in v spodnjih prostorih kripta z dvemi stranskimi kapelami.

Šla sva mimo ostankov rimskega amfiteatra iz približno 1. in 2. stoletja našega štetja, ki so ga v preteklosti meščani uporabljali za idlaganje smeti, šele kasneje so ga očistili in uredili najnujnejše.

Stilsko je zanimiva posebno iblikovana cerkev, ki ji pravijo Polpo, hobotnica, zaradi njene slikivite podobe.

Na kratko se ustaviva pri cerkvici Santuario di Nostra Signora di Bonaria, ki je posvečena umrlim na morju.

Nato sva poiskala opevano ulico Via Stretta (ozka ulica). Dejansko je najožja tlakovana ulica v mestu, a hkrati najbolj zelena v Sardiniji, saj jo na obeh straneh krasi nešteto rož in rastlin. 

Z avtobusom smo se peljali mimo Regionalnega naravnega parka Molentargius-Saline.

Nahaja se med Cagliarijem in Quartu S. Elena ter vključuje dve sladkovodni kotanji Bellarosa Minore in Perdalonga) in eno Bellarosa Maggiore.

Zgodovina parka je tesno povezana z zgodovino Saline. Ime je dobil po molentargiusu , voznikih oslov. Su molenti , v sardinščini pomeni osel, ti so tovorili sol, zbrano v bazenih. 

Območje je stoletja predstavljalo najbogatejši bazen na Sardiniji za pridobivanje soli iz morske vode. 

Številne vrste divjih ptic sobivajo v ribnikih Molentargius. Simbol tega naravnega dragulja so rožnati flamingi, sa genti arrubia , kot jih imenujejo prebivalci Cagliarija.

Od daleč smo jih videli, ko so v vodi iskali hrano. Upam, da jih bova jutri lahko videla pobliže.

Privoščila sva si tipično okusno italijansko kavo in pistacijev sladoled ter. se odpravila do avtobusne postaje in se odpeljala nazaj na postajališče. 

Bogat in aktiven dan sva danes preživela v tem lepem mestu

Do Calgharija

Zjutraj se posloviva od otoka in mesta Sant Antioco in se odpraviva proti glavnemu mestu Sardinije.

Ko se peljeva z otoka po nasipu, sva na obeh straneh v lagunah opazila plamence. Po dolgem času opaziva kolesarsko stezo, ki teče ob cesti.

Tokrat ne bova uspela obiskati najjužnejše točke tega otoka, ker je zaradi vojaškega ozemlja nedosegljiva. Jo bova pač videla le od daleč.

Voziva se ob obali, ki je dobro poznana vsem, ki uživajo v športih povezanih z vetrom in morjem, kot so surfarji, kajtarji, deskarji in wingarji.

Prvi postanek sva naredila v Porto Pino, priljubljenem zalivu za winganje in surfanje. Parkirišče je že polno avtodomov in kombijev z deskami. 

Veseli naju, da v tem času tu ne pobirajo parkirnine, kar sicer v Italiji ni ravno praksa. V forumih in komentarjih bereva kritike, da jim gre samo za denar, da kasirajo na veliko kar za cel dan. 

Po drugi strani pa ne poskrbijo za urejenost, čustičo in posebej ne makadamske ceste, ki imajo luknje, da kahko vanje padeš. 

Mimogrede, imajo res prekrasno naravo, lepo in čisto morje, a smeti prepogosto ležijo po jarkih ob cesti in na travnikih. 

Na lepi ovalni plaži Porto Pino se je že zbralo veliko wingarjev, ki so spretno lovili dober veter v svoja krila. Sprehidila sva ae po obali in občudovala spretnosti med valovi.

Nadaljevala sva pot po slikoviti, vijugasti cesti, ki pelje po pobočjih hribiv nad morjem. 

Med vožnjo sva občudovala krasne zalive in zalivčke spidaj pod bama in nevetjetno barvo morja.

Nekajkrat sva se ustavila na razglednih točkah, da sva vpila vso lepoto in naredila nekaj posnetkov.

Popoldne sva prispela do naslednjega zelo znanega zaliva Chia, ki privablja še veliko več winging navdušencev.

Tu sva le s težavo našla brezplačno parkiranje v tem času, na razpolago so bila le celodnevna plačljiva parkirišča.

Peš sva se odpravila do peščene obale, kjer je vlekel precej močan ceter in poslednično privabljal ogromno ljubiteljev vetrovnuh športov na vodi. 

V zraku nad zalivom je bilo opaziti roj raznobarvnih wingov in nekaj srfarjev, mnogi pa smo na obali z občudovanjem opazovali vragolije, ki jih izvajajo med valovi. Lepa scena, a zame ne preveč prijetna, ker me veter moti.

Čakala naju je le še ura vožnje po avtocesti do Calgjarija, kamor sva prispela šele ob mraku,  ker je bil promet na obvoznici okoli mesta zelo gost.

Prenočevala bova na postajališču blizu avtoceste. Prijazen lastnik naju je sprejel in upam, da bo to dobro izhodišče za raziskovanje zanimivosti mesta