Kamp je miren, lepo urejen s čistimi sanitarijami in z dostopom do plaže. Zanimivo, da imajo tu psi svoj del plaže, kjer se z lastniki sprehajajo ali pa skačejo po vodi za vrženi. kosom lesa.
V bližini je simpatičen kraj El cale de Moral z urejeno promenado ob morju,, makadamsko, ali bolje peščeno kolesarsko stezo, temno sivo peščeno plažo in šetevilnimi restavracijami in bari. Kolesarila sva do naslednjega kraja, ki ima podobno sceno.
Tu sva si privošćila jutranjo hojo po obali in samo zmočila stopala ob pljuskanju valov.
Kot vedno sem občudovala pisane barve kamenčkov in jih nekaj tudi nabrala za spomin. Posebej so mi všeč tisti, ki so po obliki podobni srčkom. Imam jih že kar lepo zbirko.
En popoldan sva se s kolesi odpravila proti Malagi. Ker nisva hotela kolesariti po dvopasovni hitri cesti, kjer je desni pas sicer namenjen počasnim vozilom in kolesom( do 30 km/h), sva se mučila po navidez lepo urejeni a s kamnitimi ploščami narejeni promenadi. Zaradi neštetih robov in luknjic je kolesarjenje po taki površini prav neprijetno.
Naslednji dan sva se odpravila proti Mijasu, mali vasici na pobočju hriba nad Benalmadeno. Med potjo sem obiskala stare znance in kolege v turističnem naselju Sensara. Tu sem več let zaporedoma izvajala seminar o uporabi tablice pri pouku za učitelje EU.
Tu sem se srečala z dvema kolegoma iz Nizozemske, ki sta ravno izvajala Euneosov seminar. Izmenjali smo si zadnje novice in poklepetali.
Ko sva hotela nadaljevati proti Mijasu, nama skuter ni štartal. Morala sva z dvojnim presedanjem z avtobusom oditi do kampa in z avtodomom pripeljati skuter nazaj.
Ugotovila sva, da najbrž ni deloval zaradi pregretja. Pustila sva ga namreč na soncu. Neprijetna izkušnja, ki pa se je srečno končala.
Sledil je obisk mesta Malaga. Želela sva si ogledati le par točk kot na primer arheološke ostanke Teatro romano del Malaga in grad nad mestom.
Malaga je rojstni kraj številnih umetnikov, med drugimi svetovno znani slikar Pablo Picasso in meni tako ljub ikonični igralec in showman Antonio Banderas.
Je pa Malaga oblegana od turistov, ki v ogromnem številu vsak dan napolnijo njegove ulice, nakupujejo vprestižnih in znanih trgovinah in se prehranjujejo v številnih restavracijah.
Najprej sva se sprehodila, v družbi mnigih drugih obiskovalcev, po številnih ozkih ulicah, ki nudijo hladno senco v toplem sončnem dnevu.
Ogledala sva impozantno katedralo. Na poti do Teatra Romana sva šla mimo popularne in vsem znane rastavracije
El Pimpi, ki jo obišče vsak, ki je v Malagi. Zanimiva restavracija ima v notranjosti slike vseh znanih osebnosti, ki so jo obiskali. Solastnik je baje tudi igralec Banderas.
Nato sva si privoščila okusno kosilo v bližnji manjši restavraciji. Po kosilu sva si ogledala ostanke Teatra Romana, z višine imela lep pogled na veliko mesto in se peš odpravila navzgor do gradu.
Tam je Bojan opazil, da nima denarnice. Panika, saj he imel v njej poleg nekaj denarja tudi vsime dokumente. Ne veva, ali jo je izgubil, ali jo je kdo vzel iz nahrbtnika.
Iskanje je bilo neuspešno in ob misli, da je na ulicah ogromno število turistov, tudi ni bilo pričakovati kaj drugega.
Sledilo je iskanje policije na dveh koncih mesta, kjer so nama povedali, kam naj se obrneva.
Na informacijski točki za turiste je tudi policija, ki sprejema prijave. Tu sva dobila uro, kdaj bova na vrsti. Čakala sva 2,5 ure.
Prijazen policist nama je dal obrazec, kamor sva zapisala vse o najini zagati. Izdal je pisni dokument o kraji denarnice in nama predlagal, da v ponedeljek zadevo urediva še na slovenski ambasadi.
Oba sva brez osebne, Bojan pa še brez vozniške in plačilnih kartic, ki pa sva jih preklicala.
Trenutno sva brezimna rezidenta EU :(. Klicala sva tudi ambasado v Madridu, kjer pa so naju obvestili, da se morava osebno zglasiti pri njih. V moderni dobi človek ne more urejati zadev digitalno. Morala bova oditi v Madrid .
Danes sva se še enkrat odpravila po isti poti po mestu, da sva pregledala vsak kotiček, če je morda najditelj vzel denar in odvrgel denarnico. Na žalost brez uspeha.
Pisala sva na konzularno predstavništvo, da se pri njih zglasiva v petek. Bova morala narediti obvoz na najinem potovalnem načrtu.
Vsekakor grenak priokus s tokratnega potovanja. Bojan pravi, "ko ima hudič mlade, jih ima vedno več."
Za naju je to že četrta neprijetnist, najprej sončna celica ne polni akumulatorja, potrebna je bila zamenhava AdBlue sistema, motor nama ni vžgal 40 km od avtodoma in na koncu najhujše, izguba denarnice z vsemi dokumenti.
Pa še nisva doma. Malo sva sixer spremenila načrt, a zamudila nisva nič bistvenega.
V dosedanjih dolgoletnih popotovanjih nisva imela še nobene podobne težave.
Ob tem sva ugotovila, da ko človek rabi EU, ker je v njen clan, prebivalec, jo v bistvu ni in si z njo ne pomagaš veliko. V dobi digitalizacije gre še vse čisto po starem.
