Prelaz Col d'Iseran

Prespala sva malo izven vasi Val d'Iser, na parkirišču ob istoimenski reki, ki nama je z žuborenjem popestrila spanec.

Vas leži na 1850 mnm, v dolini v obliki črke U, ki jo je oblikoval ledenik. Obkrožena je z visokimi strmimi pobočji, z melišči, travniki in zelenimi gozdovi. 

Danes je Val d'Isère prestižno smučarsko središče, prava zimska meka, kamor se zgrinjajo smučarji iz celega sveta in se izvaja svetovni pokal v smučanju.

Okoliške gore namreč ponujajo izjemen sneg in smuko. Kar polovica smučišč se nahaja v narodnem parku Vanoise. Prelepo okolje ponuja bogato in živahno dejavnost skozi vse leto.

V zimskem času tu žičnice omogočajo dostop do lokacij, kot sta strma Face de Bellevarde, črna proga, in ledenik Grande Motte, znan celo po poletnih smučiščih. 

Zjutraj, ko sonce pokuka v to ozko dolino, dobijo gore zlat pridih, res je čarobno.

Dopoldne se s kolesi odpraviva na najin tretji prelaz na tem potovanju, Col d' Iseran. Ta gorski prelaz je najvišji asfaltirani prelaz v Alpah.in poleti priljubljena kolesarska in še bolj motoristična pot. 

Leži na nadmorski višini 2770.

Na koncu doline reko prečka Charlesov most in tu se začenja dolga in vijugasta gorska cesta v osrčje francoskih Alp. 

Cesta se zlagoma dviguje (7% povprečno), serpentine pa ponujajo poleg napora tudi prekrasen razgled na dolino, vas z reko in vznemirljive okoliške vršace.

Vleče se dobrih 11 kilometrov navzgor, vsaj od loder sva štartala midva. Obcestni kamni, skupno jih je vsaj 16, vsak kilomezer prijazno sporočajo kolesarjem, koliko kilometrov je še pred tabo, kakšen poprečen naklon te čaka v naslednjem kilometru in na kateri nadmorski višini si trenutno. Podobni kamni so na vseh prelazih tu okoli.

Promet je bil sprva zaradi zgodnjega dopoldneva še skromen, a se je iz minute v minute gostil, saj je sobota in prost dan. 

Motoristi si dajo duška, ko polagajo ovinke in glasno dodajajo gas. Veliko je tudi prestižnih avtomobilov, ki spuščajo glasove, kot na dirki.Kar živahno dogajanje sredi Alp.

Tokrat sem v vožnji s kolsom prav uživala, saj mi je vsaj malo podpore nudila elektrika mojega novega Scotta. Čisto drugačno počutje je, čeprav sem uporabila le prvo stopnjo pomoči. Na bolj položnih odsekih pa sem vozila brez električnega pogona. :)

Zadnjih par ovinkov je bilo bolj strmih, pa tudi noge so bile že utrujene, a vabil je prelaz. Proti koncu je pihal hladen veter, ki je bil dobrodošel med vožnjo.  

Končno dosežem prelaz, širok plato s parkirišči polnimi motorjev in koles, živahno slikanje ob tabli, ki označuje kraj in nadmorsko višino prelaza.

Parkirala sem, se hidrirala, pojedla mini sendvič, občudovala razgled in čakala, da prikolesari tudi Bojan, on seveda brez pomoči elektrike.

Prelaz ima lepo lego, ki se odpira na dve dolini, ponuja pogled na vrhove z ledeniki in lepe lege smučišč.

Slikala sva se s kolesi pred oznako prelaza za spomin doseženega.

Pot nazaj ni bila enostavna, saj moraš ves čas vestno pritiskati na zavore. Ni mi všeč vožnja navzdol, a to seveda spada zraven, ni kaj

Prelaz Petit st. Bernard

Danes sva se odpravila proti naslednjemu prelazu (drugemu) in kraju Val d'Iseru. Tokrat se voziva po lokalni cesti, a morava "okrog riti v žep", kot pravimo po domače, saj morava peljati okrog hriba, zračne razdalje glede na včeraj pa ni veliko.

Med potjo se ustaviva pri zanimivi sky walk točki imenovani Passarella panoramica di Orrido di pre- st Didie, slabih 10 minut oddaljena od parkir

V kraju Pré-Saint-Didier si lahko impresivno sotesko ogledamo: od spodaj, po pohodniški poti, in od zgoraj, s panoramske poti, ki visi nad kanjonom. Midva sva izbrala zadnjo varijanto.

Panoramska terasa , ki se vije na nadmorski višini 160 metrov, ponuja neverjeten in malce strasljiv pogled na reko spodaj.

Prekrasen je pogled na bližnje kraje, ki jih krasi veličastna kulisa visokih gora (eden izmed njih je Mont Blanc) . Kot zavesa iz dragocene čipke zaljšajo mesto in mu dajejo poseben čar. 

Kot na dlani imaš gorovje Mont-Blanc, kanjon Orrido s slapom, kotlino Pré-Saint-Didier in vasi Champex, Palleusieux in Verrand. Res vredno postanka.

Sprehod zaključiva po prijetni gozdnati poti in nadaljujeva vožnjo proti prelazu.

 Voziva po dolini Aoste (Valle d'Aosta), ki meji na Francijo in Švico. Leži v Zahodnih Alpah in je znana po ikoničnih, zasneženih vrhovih Matterhorn, Mont Blanc, Monte Rosa in Gran Paradiso. 

Med večjimi smučišči sta Courmayeur in Cervinia. Podeželje regije je posejano s srednjeveškimi gradovi in ​​trdnjavami, kot sta Castello Fénis in Castello di Verrès iz 14. stoletja.

Ko zapustiva dolino se cesta strmo vijugasto dviga do višine 2188 mnm. Vožnja je kronana z neverjetnimi razgledi na visoke gore in manjša jezerca. Gola zkatorjava pobočja krasijo krpe zivordečih grmičkov borovnic.

Končno se pokrajina odpre proti orelazu Petit-Saint-Benard. To je alpski prelaz, ki leži na nadmorski višini 2188 metrov in povezuje dolino Aoste in Italijo s Francijo. 

Pišejo, da je ta prelaz starodavna strateška komunikacijska pot, ki se je uporabljala že od antike. Znan je po arheoloških najdbah, ostankih vojaskih bojev in zagotavlja cestno povezavo med državama.

Poleg restavracij in spominkov prostor krasijo iz lesa izklesani bernardinci, simbol prelaza in svizci. 

Parkirava in se sprehodiva do točke nad prelazom, od kider se spušcajo padalci. Tokrat kot orli drsijo po zraku nad jezercem trije. 

Kasneje prečkava mejo in se po strmi vijugasti in prepadni cesti spustiva v dolino. Vožnja ni bila prijetna, saj cesta ni ograjena z zaščitno ograjo.

Iz doline naju čaka le še vzpon do smučarskega središča Val d'Isere, nad 1800 mnm. (Slika pozimi)

To je svetovno znana, sicer majhna vasica, obdana z ogromnimi hoteli, slikovitimi horami in smučišči na njihovih pobočjih. Parkirala sva na parkirišču malo izven kraja. Tu bova tudi prespala

Colle del Nivolet

Prelaz Nivolet po italijansko : Colle del Nivolet je gorski prelaz v vzhodni skupini Grajskih Alp v severni Italiji . Nahaja se na vrhu doline Orco.

Asfaltirana cesta teče do nadmorske višine 2641. Tik pod prelazom se nahajata dve umetni jezeri, jezero Serrù in jezero Agnel .

Zjutraj sva se odpravila do slabih 100 km oddaljenega prelaza. Po dolini je cesta široka in lepo prevozna, ko pa zavije proti goram je vse ožja in skozi vasi je potrebmo previdno paziti na balkone, ki strčijo nad ozkimi ulicami. 

V zadnjem delu se cesta oblikuje v slikovite serpetine, kjer sem s strahom gledala v vsakem ovinku v prepadne stmine pobočja. Je pa cesta zgledno urejena in na nekaj mestih celo na novo preplastena.

Po več kot 18 km vožnje po dolini sva se pripeljala  do dveh ledeniških jezer, ki sta po koncu druge svetovne vojne dobili jezova, saj sta se uporabljali za proizvodnjo električne energije.

Parkirava na večjem parkirišču na 2275 mnm pod velikim jezom. Na poti srečujeva številne kolesarje, ki vztrajno premagujejo strmino.

Pripraviva si kosilo, Bojan pa poskrbi za najinega jeklenega konjička, ki naju odpelje proti 10 km oddaljenemu prelazu.

Colle del Nivolet je izjemno lep alpski prelaz, ki se nahaja na nadmorski višini 2612 m in to znotraj zavarovanega območja narodnega parka Gran Paradiso .

V zimsko-pomladnem obdobju (vsako leto od 15.10. do 15.05.) je odsek med Borgata Chiapili di Sopra in Colle del Nivolet (SP50) zaprt za promet, ker se v primeru sneženja ne čisti.

Najprej sva občudovala prekrasno modro barvo obeh umetnih jezer, ki se lepo vklapljata v okolico Visokih gorskih vršacev, kjer še vedno domujejo kedeniki.

Nad jezerom Serru je lep slap, ki napaja jezero. V vsej okolici so vidne pohodne in sprehajalne poti.

Sprva je pihalo, a ko sva dosegla prelaz, se je veter umiril in na kristalno jasnem nebu je žarelo vroče sonce. 

Kar nekaj točk je bilo izjemno zanimivih, saj so ponudile lep razgled na serpentinasto cesto, ki se vije po pobočju in na številna jezera. 

Urejene so razgledne točke, kjer se lahko na klopci odpočiješ in naužiješ svežega zraka in lepih razgledov.

Ne manjjkajo tudi štirinižni prebivalci, ki se pasejo med skalami. Videla sva nekaj kozorogov in ljubkih puhastih svizcev.

Na vrhu prelaza je tabla, kjer se vsi kolesarji slikajo kot dokaz dnevnega dosežka. 

Od tod je lep pogled na spodnja jezera in sosednjo dolino z goro Grivola (3969 mnm) v ozadju.

Odpeljeva se do spodnjega parkirišča navzdol proti koči Chivasso in koči Albergo Savoia, kjer se sprehodiva ob jezeru, s katerim v barvi tekmuje sinje nebo in se v njem zrcalu. Stopiva tudi malce v hrib in res uživava. 

Na poti naju razveseli živopisani metuljček, ki sva ga tudi ujela v objektiv.

Občudovala sva nepopisno lepoto narave, ki ji živobarvne rastline še posebej navdihnejo slikovitost.

Pozno popoldne se vrneva do avtodoma, si ogledava še bliznjo japelico, ki s hribcka gleda v slikovito dolino.

 Polna lepih vtisov se vrneva v dolino. Prespala bova na parkirušču v kraju Ivrea.