Mani

Prespala sva na parkirišču v kraju Derolimena. Zjutraj se z motorjem odpraviva proti 17 km oddaljenem rtu polotoka. Lep sončen dan nama je poklonil prekrasno izkušnjo.

Voziva po razgibanem goratem območju. Gore niso poraščene z gozdovi, pač pa le z grmičevjem in nizko rastjo zelenja. Sivo oker obarvano kamenje daje svoj pečat.

Kmalu opaziva, da se po pobočju pojavljajo zanimive stare in nove zgradbe z značilnimi stolpi. Preprosto obliko kocke (to ni black.cube, je pa stone cube) olepšajo vrhovi stolpov. 

Vasi so raztresene visoko po pobočjih in se zlivajo z okolico, saj so zgrajene iz mareriala, ki ga nudi tukajšnja narava, kamni. Mnogo je starih, delno porušenih hiš, veliko pa tudi novogradenj v istem slogu.

To so pravzaprav lične dvonadstropne stavbe v obliki kock z nazobčanim stolpom ob strani. Okna so pravzaprav le line, zgleda da z razlogom. Pišejo namreč, da so te utrjene stavbe varovale prebivalce pred sosedsko krvno osveto. 

Stolpne vasi zatorej krasijo ta polotok na svojstven način. Navdušila me je ta arhitekturna rešitev, preprost jasen stil, urejenost okolja in čistost. Prijene kamnite vasi se ti priljubijo.

Na poti se ustaviva v najbolj znani vasici Vathia na jugu polotoka. Stoji na griču in njeni stolpi so vidni daleč naokoli.  Navidez zapuščena vasica živi in ima lepo cerkev in restavracijo. 

Sprehidiva se po vseh uličicah in pokukava v zapuščene hiše. Pravljično okolje, ki je okamenelo v času. Ne moreva se nagledati slikovitosti te vasi. 

Ko nadaljujeva pot, opaziva na visokih pobočjih še druge kamnite vasice. S čim se le preživljajo ljudje v tem okolju. 

Pomislim, da preprosto živijo, kar je pravzaprav naše edino poslanstvo. Živeti in preživeti; in nič več!!!

Vožnjo sva zaključila na parkirišču ob restavraciji, vzela pot pod noge in se po 2 km dolgi kamniti stezi podala proti svetilniku na koncu rta. 

Nisva bila sama. Družbo so nama delale družine iz Francije, Nemčije in Grčije. Tu se ta vikend praznujejo Velika noč. 

Hoja je prijetna, saj sije sonce in vleče hladen vetrič. Občudujeva slikovite zalive z zelenomodro kristalno čisto vodo, mnoge poleg že videnih. 

Ob svetilniku narediva selfi, saj zbirava naj točke severa, juga in zahoda. 

Sva njabrž eden redkih parov, ki skuša osvojiti čim ceč teh točk v EU.

Ko sva se vrnila do avtodoma, je bil že skrajni čas za kosilo, ki sva si ga privoščila v restavraciji ob obali. Pošča za dva se je kmalu spraznila.

Po kosilu si je Bojan zaželel osvežitve in je zaplaval. Preživela sva res krasen dan, še posebej, ker nisva spremljala nemogočih političnih dogdkov v domovini. 

Ob 22:00 je po vasi krenila do cerkve procesija ob prazniku Velike noči. Po grebenu nad mesto svetijo luci, v zraku je praznik.