Vas leži na 1850 mnm, v dolini v obliki črke U, ki jo je oblikoval ledenik. Obkrožena je z visokimi strmimi pobočji, z melišči, travniki in zelenimi gozdovi.
Danes je Val d'Isère prestižno smučarsko središče, prava zimska meka, kamor se zgrinjajo smučarji iz celega sveta in se izvaja svetovni pokal v smučanju.
Okoliške gore namreč ponujajo izjemen sneg in smuko. Kar polovica smučišč se nahaja v narodnem parku Vanoise. Prelepo okolje ponuja bogato in živahno dejavnost skozi vse leto.
V zimskem času tu žičnice omogočajo dostop do lokacij, kot sta strma Face de Bellevarde, črna proga, in ledenik Grande Motte, znan celo po poletnih smučiščih.
Zjutraj, ko sonce pokuka v to ozko dolino, dobijo gore zlat pridih, res je čarobno.
Dopoldne se s kolesi odpraviva na najin tretji prelaz na tem potovanju, Col d' Iseran. Ta gorski prelaz je najvišji asfaltirani prelaz v Alpah.in poleti priljubljena kolesarska in še bolj motoristična pot.
Leži na nadmorski višini 2770.
Na koncu doline reko prečka Charlesov most in tu se začenja dolga in vijugasta gorska cesta v osrčje francoskih Alp.
Cesta se zlagoma dviguje (7% povprečno), serpentine pa ponujajo poleg napora tudi prekrasen razgled na dolino, vas z reko in vznemirljive okoliške vršace.
Vleče se dobrih 11 kilometrov navzgor, vsaj od loder sva štartala midva. Obcestni kamni, skupno jih je vsaj 16, vsak kilomezer prijazno sporočajo kolesarjem, koliko kilometrov je še pred tabo, kakšen poprečen naklon te čaka v naslednjem kilometru in na kateri nadmorski višini si trenutno. Podobni kamni so na vseh prelazih tu okoli.
Promet je bil sprva zaradi zgodnjega dopoldneva še skromen, a se je iz minute v minute gostil, saj je sobota in prost dan.
Motoristi si dajo duška, ko polagajo ovinke in glasno dodajajo gas. Veliko je tudi prestižnih avtomobilov, ki spuščajo glasove, kot na dirki.Kar živahno dogajanje sredi Alp.
Tokrat sem v vožnji s kolsom prav uživala, saj mi je vsaj malo podpore nudila elektrika mojega novega Scotta. Čisto drugačno počutje je, čeprav sem uporabila le prvo stopnjo pomoči. Na bolj položnih odsekih pa sem vozila brez električnega pogona. :)
Zadnjih par ovinkov je bilo bolj strmih, pa tudi noge so bile že utrujene, a vabil je prelaz. Proti koncu je pihal hladen veter, ki je bil dobrodošel med vožnjo.
Končno dosežem prelaz, širok plato s parkirišči polnimi motorjev in koles, živahno slikanje ob tabli, ki označuje kraj in nadmorsko višino prelaza.
Parkirala sem, se hidrirala, pojedla mini sendvič, občudovala razgled in čakala, da prikolesari tudi Bojan, on seveda brez pomoči elektrike.
Prelaz ima lepo lego, ki se odpira na dve dolini, ponuja pogled na vrhove z ledeniki in lepe lege smučišč.
Slikala sva se s kolesi pred oznako prelaza za spomin doseženega.
Pot nazaj ni bila enostavna, saj moraš ves čas vestno pritiskati na zavore. Ni mi všeč vožnja navzdol, a to seveda spada zraven, ni kaj
Ni komentarjev:
Objavite komentar