Kalanka Sormiou

Danes sva se s skuterjem odpravila v naslednjo kalanko. Po polurni vožnji in neštetih ovinkih, s pomocju Mr. Gugla, sva uspela priti do parkirišča sredi gozda. Tu so naju ustavili, ker za vikend ni dovoljena vožnja z vozili do zaliva, razen za goste tamkajšnje restavracije.

Parkirala sva najin konjiček in vzela pot pod noge. Čakalo naju je 2,5 km hoje v eno smer. Pot se sprva strmo dviga do slemena, nato pa se po serpentinah spušča na obalo.

Z vrha prelaza se je odprl lep pogled na zaliv in okoliške skalnate grebene.

Za  zadnji del poti sva izbrala krajšnjice in do obale opravila dobrih 45 hoje, nič težko ob prekrasni panorami in ne preveč vročem dnevu. Poleti mora biti hoja veliko težja.

Calanque de Sormiou je največja kalanka v narodnem parku Calanques in je poleg krasne lege, ćistega zelenomodrega morja znana še po plezalnih stenah. Tudi danes sva lahko videla veliko plezalcev na skalah bližnjih grebenov. 

Na plaži je bilo ze veliko kopalcev, nekateri so že zabredli v azurno modro morje. 

Zaliv je v vdolbini hribov,, kjer se bohiti zelena in cvetlična vegetacija in borovci. 

Posebej slikoviti so cvetoči grmi maksi vresja, visoki do en meter.

Zaliv Sormiou je najširši in nedvomno eden najlepših tu okoli. Bojan se je povzpel na vzpetino in uspele so mu krasne fotografije celotnega zaliva. 

Voda je vabila, a žal nisva imela kopalk s seboj. Pa naslednjič, ko se spet vrneva :).

Pred odhodom sva v restavraciji kupila sladoled in se počasi odpravila nazaj. Na slemenu sva občudovala razgled na Marseilles. 

Prispela sva do skuterja in nato do kampa.

Kalanke so vsaka posebej zanimive in vredne ogleda. Narava resnično presega samo sebe v ustvarjalnosti.

Tako je minil še en zanimiv in aktiven dan.