Jezero Misurina

Včeraj sva se po kosilu odpeljala do dobrih 15 km oddaljenega gorskega jezera. Po nekaj ovinkih se pot zravna in teče po planoti. Na poti sva srečala veliko vozil v obe smeri. 

Jezero Misurina se nahaja na 1756 mnm na ozemlju Auronzo di Cadore in je največje alpsko jezero v Dolomitih in eno najlepših visokogorskih jezer v Italiji. 

Zrak je zaradi posebnih razmer tako čist, da se je tu nahajal eden od dveh centrov za zdravljenje in rehabilitacijo bolezni dihal na svetu,

 Zato ni čudno, da je ena izmed najbolj cenjenih turističnih lokacij v okolici. Ko sva prispela do jezera, sva presenečena ugotovila, da so vsa parkirišča skoraj zasedena tudi v tem času. Veliko je bilo sprehajalcev ob lepo urejeni poti ob jezeru. 

Veliko obiskovakcev se je sem pripeljalo tudi s kolesi. 

Dobila sva parkirno mesto, kjer je bil parkirni avtomat pokvarjen, najbrž sva ga dobila prav zato.

Bilo je prijetno vreme za sprehid ob jezeru. Med sprehodom sva lahko opazovala mogočne dolomitske vrhove, ki obdajajo jezero, kot so Cadini, Tre Cime in Sorapis.  

Na jezeru se je podilo in potapljalo veliko  različnih vrst račk in vodnih ptic. Privoščila sva si tudi sedenje na soncu na klopci ob jezeru, saj sva želela nadaljevati pot pozno popoldne. 

Nad jezerom se dviga priljubljena in atraktivna destinacija Tre cime, treh vrhov Lavareda.

Pozno popoldne sva nadaljevala pot proti trem stolpom. Po dobrih dveh kilometrih sva se pripeljala do manjšega jezera Antorno, v aterem se lepo zrcalijo mogočni skalnati stolpi Tre cime. 

Od tu dalje je cesta plačljiva (45€ za avtodom, 30 za isebni avto). V okolici Tre cime lahko ostaneš 24 ur. Midva bova na parkirišču pri  koči na 2330 mnm prespala in se zjutraj podala na pihid do sten treh stolpov. 

Cesta je lepa in široka. Letos je po njej potejala rudi ena etapa Gira. 

Ko sva prispela do parkirišča, sva se pridružila številnim drugim obiskovalcem. Imava prekrasen razgled na jezero Misurina in okoliske gore, ki so žarele v večernem soncu. 

Bilo je kar vetrovno in ponoči se je shladilo na pod 7°C.

Prelazi v okolici Cortine

Nedelja je in današnje vreme je primernejše za raziskovanje okolice z avtodomom. Oblačno je, sonce le občasno pokuka, vleče pa kar svež veter. 

Odločila sva se, da danes narediva en krog po bližnjih prelazih, ki so na tako goratem in hribovitem področju nekaj nujnega in  samoumevnega.

Najin krog sva začela s potjo proti prelazu Falzarego. Leži na nadmorski višini 2.117 metrov. Pišejo, da je bil ta prelaz prizorišče krvavih bitk med prvo svetovno vojno. 

Pri koči je lesen kip De Dolomieu, francoskega geologa, po jaterem se imenuje mineral dolomit in gorstvo, ki je večinoma iz tega minerala.

Tu je veliko pohodniških poti na vse strani. Na eni strani pod skalnatimi stenami je možno obiskati predore iz prve svetovne vojne.

Midva sva se podala po eni izmed poti pod stene, kjer sva imela lep razgled na 5 torri, dolino in okoliške slikovite gorske stene. Lepo je vidna tudi Marmolada z ledenikom. 

Nato sva nadaljevala vožnjo proti manjšemu prelazu Valparola. Nahaja se na nadmorski višini 2.192 metrov in je dva kilometra oddaljen od prelaza Falzarego.  V bližini prelaza je jezerce Valparola. Tu sva si pripravila okusno kosilo spogledom  na jezerce.

Danes je bilo kar težko dobiti prostor za parkiranje. Veliko se jih je odločilo lep jesenski vikendpreživeti  v tem okolju. Posebej veliko je skupin motoristov, ki uživajo ori polaganju gorskih serpentin.

V nadaljevanju se peljeva mimo prelaza Campolongo, ki povezuje Corvaro z Arabbo.  Nahaja se na nadmorski višini 1.875 metrov. tu je že območju Alta Badije, znanega smučišča v Dolomitih.

Peljeva se skozi mestece Corvaro, ki je znano po organizaciji rekreativnega kolesarskega tekmovanja po okoliskih prelazih. Opravijo med 4000 in 5000višinskih razlik. 

Na teavniku v mestu je na cilju simbolnično leseno kolo.

Od tod se pot do Arabbe strmo dviga. Mesto Arabba je znano smučarsko središče ood Marmelado. 

Cesta je povsod lepa in dovolj široka. 

Se pa voziva od Arabbe naprej po pobočju hriba visoko nad globoko in ozko dolino, kar grapi podobno.

Vsa mesta so lepo urejena. Stavbe so povsod ometene belo in obogatene z temnorjavimi lesenimi dodatki, kot so balkoni, stopnišča in podstrehe. Na balkonih se povsod bohoti lepo cvetje. 

Čakal naju je le še prelaz Giau, ki sva ga včeraj opazovala z višine. Do njega vodi 29 serpentin, ki se vijejo po pobočju s skalnatimi vršaci dolomitskih gora v ozadju.

Tudi na tem prelazu je bilo veliko obiskovalcev. Našla sva parkirni prostor in se peš podala do bližnje razgledne točke. Od tod je res neverjeten razgled daleč naokoli.

Leži pod vrhovoma Nuvolau in Averau in  je eden najbolj znanih, cenjenih in razvpitih vzponov v Dolomitih. Tu je letos potekal Giro d'Italia. Leži na 2236 metrov nad morjem. 

Na bližnji steni gore je lepo viden obraz deklice, podobno kot nasa Ajdovska deklica v triglavskem parku.

Skoraj se je že mračilo,ko sva se vrnila v kamp. Kljub veliko vožnje sva opravila dobrih 12 000 korakov in tako izpolnila dnevno kvoto hoje :).

Cinque torri

Sobota je obetala jasen, sončen dan. Jutra in noči so tu precej hladna, tako da sva včeraj vključila ogrevanje. 

Zjutraj sva premaknila avtodom na bolj sončno parcelo, saj je pod smrekami bilo cel dan precej hladno. 

Pripravila sva nahrbtnike s pijačo,sendviči in z dodatnimi oblačili in se s skuterjem odpravila do 19 km oddaljene dolomitske posebnosti Cinque torri

5 Torri (pet stolpov) je eden nedvomno bolj obleganih simbolov Cortine d'Ampezzo. In ne brez razloga je to pomembna turistična atrakcija.

5 torri imajo svojevrstno in nenavadno obliko in so lepo vidni z bližnjih vrhov. Spadajo v naravni park Dolomiti Ampezzo, ki ohranja neokrnjeno naravo območja.

Ta atrakcija, poleg tega da je zelo lepa na pogled, ponuja v svoji okolici tudi celoletne možnosti za najrazličnejše športe. 

Obiskovalci tu lahko pozimi uživajo v številnih smučiščih, v drugih letnih časih pa plezajo, se odpravijo na pohode po celotni okolici. 

 

Posebnost tega okolja je, da ponuja različne težavnostne poti. Obstajajo tudi lažje, primerne za družine z otroki.

Ko sva premagale slabih 19 km asfaltirane in precej strme poti, sva parkirala pri koči Rifugio Cinque Torri na višini 2137 metrov. Odprta je le v poletnem času. Leži tik pod stolpi Cinque Torri, od tu je zelo lep razgled na okoliške vrhove različnih oblik in višin. 

Ko sva pomalicala, sva se odpravila po urejeni stezi proti mogočnim skalnatim stolpom, ki ležijo kot osamelci na sredi platoja. Steza vijuga po strmem pobočju in vodi v srce stolpov. 

Najmarkantnejši je osrednji največji stolp, ki ima več razpok. Danes je po njegovih stenah plezalo veliko plezalcev. Hoja med in pod stolpi je slikovita, saj ti posebneži vzbujajo domišljijo.

Danes je zaradi lepega vikenda tu veliko obiskovalcev od vsepovsod. Veliko je družin z zelo majhnimi otroki in takih s psi. 

Ko sva obhodila stolpe, ki so na višini 2200 nm, sva se odpravila do Rifugio Scoiattoli, 2225 nm. Tu je delovala kabinska žičnica in na srečo tudi restavracija, saj se nama je prilegel kapučino. 

Od tod je kamnita pot vodila do Rifugia Averau, na 2416 nm, ki je bil v tem času tudi že zaprt.

Nadaljevala sva pot po strmem pobočju in skalnem grebenu s prekrasnimi razgledi. Trud je bil poplačan s postankom pri Rifugiu Nuvolau, na višini 2575 nm. 

Koča je bila sicer zaprta, a njena urejena okolica z lesenimi klopmi in teraso je nudila obiskovalcem prijeten postanek in bogat slikovit razgled na okoliške vrhove.

Izjemni so razgledi na vse štiri strani. Občudovala sva najvišjo goro Marmolada, Monte Civetta z ledenikom, pol obzorja na severu zajema mogočno pogorje Tofane z zgornjo postajo gondole na 3243 mnm in množico planincev na vrhu 3225 mnm. 

Globoko pod kočo na vrhu gore smo občudovali slikovit prelaz Passo Giau z serpentinasto cesto.

V daljavi je bil celo lepo viden Großglockner z obsežnim ledenikom.

Pred kočo je zanimiva skulptura, ki je posvečena planincu, ki je 800 krat obiskal to kočo s tablo s pripisom "ni težava... ampak užitek."

Srečala sva veliko Slovencev, pohodnikov in tudi plezalcev. Bojan je užival v opazovanju vrohov z daljnogledom, saj so z njim bili vidni obiskovalci najvišjih vrhov.

Polna lepih vtisov sva po dobrih osmih kilometrih hoje ugotavljala, da gore pomirjajo duha in utrjujejo telo.

Zadovoljna sva se odpeljala proti kampu. Tik pred njim sva dotočila skuterju gorivo, a glej ga zlomka, po štirih letih uporabe se je Bojan zmotil in natočil namesto bencina, dizel. Ko je motor malo zakašljal, se je zavedel napake in takoj ustavil. Na srečo sva bila že v bližini kampa.

Motor bo tako počival do doma, ko ga bo serviser počistil. Ja, svoje dni se vse zgodi. :)