Na poti do Ålesunda

Zapuščava Bergen, ki naju je prijetno presenetil in nadaljujeva pot proti novim doživetjem. 

Zjutraj je nad pokrajino rahla meglica, ki nastane zaradi vlažnega oceanskega zraka, ki se ustavi ob okoliških gorah. A toplo sonce kmalu posuši to megleno kopreno. 

Voziva po območju, kjer se predori, krajši pa tudi daljši, vrstijo eden za drugim. Prvi del poti sva skoraj več "pod zemljo", kot na vrhu. Otoke povezujejo tudi dolgi in visoki mostovi.

Logistično so norvežani imeli in najbrž še imajo kar velik izziv. Zaradi razgibanosti terena, bogate razčlenjenosti obale, nešteto otokov,  je bilo potrebno najti najboljšo rešitev za izpeljavo poti za prebivalce. In so jim jo zagotovili.

Na tej poti kar nekaj predorov teče pod pobočjem navzgor. Dolgi so tudi več kot 6 km. Če samo primerjam, koliko razprave in bitk tece pri nas za tistih par predorov, ki jih moramo zgraditi in koliko časa je za to potrebno.

Sicer je pokrajina precej pusta in nerodovitna, sledijo si ozke ledeniške doline in visoke gore nad njimi.

Šele kasneje se doline malo razširijo in pokažejo se po dolgem času tudi manjši travniki in polja. 

Danes je visoka oblačnost, a je zelo toplo, več kot 28°C, vleče pa topel fen. Ker je nedelja, so zalivčki ob jezerih in morju polni kopalcev.

Na poti občudujeva tudi nekaj impresivnih slapov, ki iz visokih planot padajo po skalah v dolino.

Zanimive oblike so vrhovi ob fjordu. V daljavi vidiva velik ledenik Jostedalbren, ki se sveti in je viden daleč naokoli. 

Najdaljši fjord Sognefjord sva prečkala s trajektom. Tu praktično ne veš ali si na otoku ali celini, saj je pokrajina vsa prepredena s fjordi, velikimi in manjšimi jezeri in rekami.

Norveška se ponaša z zelo spektakularno pokrajino, z neverjetnimi gorami, osupljivimi fjordi in dolgimi jezeri z otočki in neštetimi kilometri zanimive obale. Le ustaviti se moraš in užiti to lepoto. 

Pozno popoldne se ustaviva in prenočiva v bližini opevanega kraja Loen, kjer si bova ogledala ledeniško jezero Lovatnet.

Družbo nama dela zelo glasna vodnata reka, ki jo napaja sneg in ledenik. Šumenje vode naju bo gotovo uspavalo. 

Bergen

Dan začneva z dobrim zajtrkom na tem mirnem parkirišču poleg vrtca. Prvič se je zgodilo, da je bila zjutraj rahla meglica in nisva videla sonca, a se je prav kmalu razkadila in pred nama je bil zopet sončen dan.

Pripraviva kolesa in se odpraviva proti 9 km oddaljenemu centru mesta Bergen. 

Bergen je drugo največje mesto Norveške, ki leži na jugozahodni obali. Ima posebno lego, je težje dostopno z juga, lažje s severa države. Obdajajo ga gore in fjordi, vključno s Sognefjordom, najdaljšim in najglobljim v državi. Pravijo mu tudi mesto sedmih gora, po vzoru Rima.

Kljub velikosti je zelo zanimiv in slikovit, saj je sredi lepe narave, obdan z gorami, morjem in zelenjem.

Mesto veliko da na ogljični odtis, je kolesarjem prijazno, podpira e-avtomobile, e-tramvaje in e-vlake v skrbi za čisto okolje.

Dokaz je v aprilu odprt 3 km dolg predor pod goro Løvstakken, ki povezuje dve stanovanjski območji. Namenjen je kolesarjem, pešcem in tekačem. 

Njegov cilj je omogočiti, da bi več ljudi izbralo kolesarjenje in hojo namesto vožnje, kar bi pomagalo zmanjšati emisije, ki segrevajo planet, in nezdravo onesnaževanje. Časovno skrajša vožnjo do mesta.

Ta predor je v bistvu najdaljši kolesarski predor na svetu, zgrajen za namen kolesarjenja. Ideja zanj se je porodila, ko so načrtovali reševalni in servisni predor za mestno  železnico, ki teče poleg njega. 

Obstaja sicer predor Snoqualmie blizu Seattla v ZDA, ki je dolg 3,6 km, a je to opuščen železniški predor. 

Peljeva se 2 km po urejeni kolesarski stezi in iščeva vhod v predor. Prijazen par, ki je bil na jutranjem teku, naju je usmeril proti njemu.

Predor naju je resnično navdušil. Pravijo, da so pri njegovem načrtovanju sodelovali tudi psihologi, kar se odraža v barviti dinamični osvetlitvi, ki se spreminja glede na promet.

Na sredini sta dva kolesarska pasova, na desni pa tekaška steza pokrita s tartanom, na drugi strani pa pas za pešce.

V predoru ohranjajo temoeraturo pri 7 °C, da je primerna vadbena pot za tekače pozimi.

Da bi na tako dolgi poti pod hribom ne imeli skrbi, strahu in stisk, so oblikivalci rešili z več kot 100 varnostnimi kamerami. 

Poleg tega je predor opremljen s stiliziranimi poslikavami, ki predstavljajo mesto in naravo okoli njega. 

Psihologi so predlagali dodatno dve stilno urejeni počivališči, ki prispevata k občutku varnosti. 

Kolesarjenje, umetnost in sprostitev delajo predor edinstven. Norvežani znajo poskrbeti za dobrobit svojih državljanov.

Še sreča, da kanček tega lahko uživamo tudi ostali.

Pot nadaljujeva še dobre 4 km, da prispeva do centra mesta, ki leži  ob pristanišču. Sonce res pripeka, nebo je brez oblačka. 

Če drži podatek, da v Bergnu v povprečju dežuje 265 dni na leto in je najbolj namočeno mesto v Evropi, imava res veliko srečo, da ga doživiva v popolnoma poletni preobleki brez oblačka.

Na pomolu naju preseneti ogromna množica ljudi, godba na pihala, stojnice.  Zveva, da se danes odvija festival s kulturnimi, folklornimi in glasbenimi točkami.

Ogledava si slikovita pisana pročelja tipskih lesenih hiš vzdolž pomola. Vstopiva tudi v ozko ulico, kjer je lepo vidna notranja ukrivljena struktura teh lesenih hiš.

Hiše so ena najbolj fotografiranih točk v okrožju v Bergnu. Vpisane so v Unescovo svetovno dediščino. Ker so bile obdavčene glede na površino na tleh, so zgornja nadstropja gradili previsno. 

Za kosilo si privoščiva okusen sendvič z dvemi vrstami prekajenega lososa, gamberi in solato na stojnicah ob pomolu. 

Za zaključek se odpeljeva na dva konca mesta, občudujeva staro mestno jedro z ozkimi ulicami in lesenimi hišami in veliko rož in zelenja. 

Bojan mora preizkusiti miniaturno ulico, ki je navkreber podobno speljana kot cik-cak ulica v San Franciscu. 

Pregreta od sonca sva se popoldne vrnila v avtodom. Na pomolu je veliko kopalcev, ki se predajajo radodarnim sončnim žarkom

Bergen je tudi že kraj, ki ima skoraj polnočno sonce. Opolnoči je tako svetlo, da lahko bereš zunaj. 

Na poti v Bergen

Danes sva se poslovila od Stavangerja in čakalo naju je potovanje do Bergna, drugega največjega mesta na Norveškem. Izbereva najkrajšo pot, vsaka druga izbira bi bila časovno in po kilometrih neprimerno daljša.

Že na zemljevidu je vidno, da je na tem področju Norveška razgibana, velko je otokov in otočkov. Potovanje je povezano z zanimivimi predori, celo precej pod morjem, visokimi mostovi preko zalivov in s trajekti med večjimi otoki.

Začneva pot skozi dva dolga predora, ki jima sledijo nekateri krajši in daljši. Eden daljših je dolg 8 km in se spušča preko 300 metrov pod vodno gladino. 

Sicer je pokrajina zelo slikovita, razgibana in lepa. Krasijo jo otočki, zalivi in tipične hiše v manjših naseljih ob obali. Prometa ni veliko in ceste so dobre. 

Mostovi, ki povezujejo bregove otokov,  so zanimivih oblik in precej visoki, da dopuščajo nemoteno plovbo po morju.

Na dveh mestih se cesta konča ob pristanišču trajektov. Na vsake 15 minut le-ti vozijo v obe smeri med otokoma. 

Prvi je bil vključen v elektronsko plačevanje cestnine, za drugega pa je bilo potrebno plačati ob vstopu. 

Vožnja traja od 20 do 30 minut, tako da sploh nimaš občutka, da si spremenil način potovanja. Vse teče gladko in hitro.

Plačevanje cestnin je urejeno le elektronsko. Vsake toliko so oznake, ki obveščajo o plačljivih odsekih, ko s kamerami preverjajo registracije vozil. Smiselno se je predhodno registrirati na njihovi spletni strani, ker naj bi cestnine bile nekoliko nižje zaradi okoljskih standardov. Če se ne registriraš vnaprej, pač dobiš račun kasneje, brez kazni, za razliko od našega sistema. 

V Bergen prispeva pozno popoldne in se parkirava v bližini nekega vrtca, kjer je dovoljeno ustavljati in prenočevati v času, ko vrtec ne obratuje.

Jutri bova raziskala Bergen. Še vedno nisva uspela urediti dostopa do interneta. Zgleda, da res podrobno preverjajo vse tuje turiste,  preden jim dajo dostop. 

Zanimivo je tudi, da v tej državi ne poznajo trajnega mleka, zato ga morava sproti kupovati. Precej nerodno, res.