Predstavljena objava

Povezave do potovanj z avtodomom

Tu so zbrane povezave do naslovnih blogov najinih daljših potovanj z avtodomi, od 7.dalje z našim            WEINESBERG,...

petek, 16. junij 2023

Na poti v Bergen

Danes sva se poslovila od Stavangerja in čakalo naju je potovanje do Bergna, drugega največjega mesta na Norveškem. Izbereva najkrajšo pot, vsaka druga izbira bi bila časovno in po kilometrih neprimerno daljša.

Že na zemljevidu je vidno, da je na tem področju Norveška razgibana, velko je otokov in otočkov. Potovanje je povezano z zanimivimi predori, celo precej pod morjem, visokimi mostovi preko zalivov in s trajekti med večjimi otoki.
Začneva pot skozi dva dolga predora, ki jima sledijo nekateri krajši in daljši. Eden daljših je dolg 8 km in se spušča preko 300 metrov pod vodno gladino. 
Sicer je pokrajina zelo slikovita, razgibana in lepa. Krasijo jo otočki, zalivi in tipične hiše v manjših naseljih ob obali. Prometa ni veliko in ceste so dobre. 
Mostovi, ki povezujejo bregove otokov,  so zanimivih oblik in precej visoki, da dopuščajo nemoteno plovbo po morju.
Na dveh mestih se cesta konča ob pristanišču trajektov. Na vsake 15 minut le-ti vozijo v obe smeri med otokoma. 
Prvi je bil vključen v elektronsko plačevanje cestnine, za drugega pa je bilo potrebno plačati ob vstopu. 

Vožnja traja od 20 do 30 minut, tako da sploh nimaš občutka, da si spremenil način potovanja. Vse teče gladko in hitro.
Plačevanje cestnin je urejeno le elektronsko. Vsake toliko so oznake, ki obveščajo o plačljivih odsekih, ko s kamerami preverjajo registracije vozil. Smiselno se je predhodno registrirati na njihovi spletni strani, ker naj bi cestnine bile nekoliko nižje zaradi okoljskih standardov. Če se ne registriraš vnaprej, pač dobiš račun kasneje, brez kazni, za razliko od našega sistema. 

V Bergen prispeva pozno popoldne in se parkirava v bližini nekega vrtca, kjer je dovoljeno ustavljati in prenočevati v času, ko vrtec ne obratuje.

Jutri bova raziskala Bergen. Še vedno nisva uspela urediti dostopa do interneta. Zgleda, da res podrobno preverjajo vse tuje turiste,  preden jim dajo dostop. 

Zanimivo je tudi, da v tej državi ne poznajo trajnega mleka, zato ga morava sproti kupovati. Precej nerodno, res.





četrtek, 15. junij 2023

Preikestolen

Še en sončen vroč dan med vsemi dosedanjimi. Z avtodomom se peljeva proti izhodiščni točki za odhod na eno svetovno znanih atrakcij fjordov, Preikestolen ali Pulpit rock (prižnica). 
Preikestolen ali Prekestolen (angleško: 'The Pulpit Rock', 'Pulpit' ali 'Preacher's Chair') turistična znamenitost je strma pečina, ki se dviga 604 metrov nad Lysefjordnom. Na vrhu pečine je skoraj raven vrh kvadratne oblike velik približno 25 krat 25 metrov. 
Zaradi vse večje priljubljenosti so leta 2013 nepalski šerpe izboljšali najpogosteje uporabljeno 3, 8 km dolgo pot do klifa. 
Pot od najinega parkirišča ob marini do Preikestolena ni kar tako, saj se polovico poti voziva pod gladino morja. Najprej je na vrsti 6,2 km dolg predor pod mestom, nato pa sledi 14,4 km dolg ptedor 200 m pod morsko gladino (12% nagib). 
Polovico poti vozimo navzdol, na sredini je svetlobna soba,  ki menja barvne učinke, nato se dvigamo. 
Pot se v nadaljevanju strmo vzpenja. Ustavijo naju na spodnjem parkirišču, ker je zgornje že zasedeno. Danes se ogromno ljudi odpravlja na pohod, izgleda kot pravo romanje, odrasli, otroci in celo dojenčki v nahrbtnikih. 
Pot teče po skalnatih hrbtiščih, ali pa so urejene stopnice iz kamnov in na enem delu so celo lesene steze preko močvirnatega predela. 
To, res lepo urejeno, varno in označeno pot, so uredili himalajski šerpe.
Celo pot pripeka sonce, hodiva s pohodnimi palicami, ki so najin drugi par nog. 
Veliko udobneje je z njimi loviti ravnotežje in si pomagati dvigati na višje stopnice. 
Hodimo po stezi, ki teče navzgor, nato navzdol, mimo treh manjših jezerc. Procesija pohodnikov je postajala vse gostejša. Ustavljamo se na previsnih razglednih točkah, sicer pa pridno gledamo, kam stopamo.
 Na poti so tudi ključavnice ljubezni. Med zaljubljenci se je našel nekdo, ki najbolj ljubi svoj avto, saj je na verigo obesil motorni bat.
Ob poti so oznake, ki povedo, koliko poti je še na poti navzgor ali navzdol. Poslušam pogovore, da odkrivam, od kje vse prihajajo pohodniki. Veliko je špansko govorečih in ti so tudi najglasnejši, nekaj italijanov, francozov, američanov, čehov in poljakov. Res smo pisana druščina.
Ko prispemo mimo zadnjega ovinka, se pred nami odpre pogled na to adrenalinsko skalo, ki ponosno štrli nad fjordom. Na njeni plošči kvadratne oblike je že veliko ljudi. Od tu se lepo vidi celoten fjord vse do Lysebotna, kjer sva bila pred dnevi.
Vsi se skušamo ovekovečiti s kakšnim izjemnim pogledom v globino.
Ne moreš si kaj, tako je veličastno, da samo gledaš, klikaš in fotografiraš. 
Prav vsi smo utrujeni, a zaradi vzhičenosti pozabimo na prehojeno kamnito pot, utrujenost in preprosto uživamo. 
Skala ima na sredi že kar veliko razpoko, ki pa jo redno spremljajo. Bojan je dodal svojo pomoč in drži z oprimki skupaj obe polovici. :)
A nekoč bo najbrž skala počila in zdrsnila v morje.

Planota je tako slikovita in posebna, da so jo uporabili v zadnjem filmu Misija nemogoče, Mission Impossible: Fallout. Vendar je v filmu prizor iz Preikestolena postavljen v Kašmir v Indiji.

To pove vse o pomembnosti tega izjemnega klifa. 

V dolino se vračamo polni vtisov in občudovanja matere narave, ki nam v pokušino ponuja toliko lepega. 
Zadovoljna sva z doživetim in si privoščiva večerni počitek.


sreda, 14. junij 2023

Staro mestno jedro Stavanger, Tungenes fyr

Danes je bil dan kolesarjenja. Dopoldne sva šla s kolesi v center mesta, ponovno urejat najin internetni dostop. Še vedno nama ni uspelo z zadevo priti do konca. Tu so res ne preveč prijazni do tujcev glede te tematike. Na Balkanu sva to uredila kot bi mignil. Upava, da nama jutri le uspe.
Pred kosilom sva se odpravila na ogled starega mestnega jedra, ki mu pravijo Gamle Stavanger. 
Staro mestno jedro predstavlje tradicionalno Norveško. 173 starih belih lesenih hiš in hišk iz 18. in 19. stoletja je stisnjenih na pobočju grebena nad pristaniščem. Predstavlja značilno zgodovinsko območje mesta Stavanger. 
Licne bele lesene hiške so večinoma obnovljene, obdane s cvetjem in zelenjem so resnicno slikovite. 
Dostop do starega jedra je možen po stopnicah in po ozki strmi s kamni tlakovani cesti. 
Sprehodiva se s kolesom v roki po treh vzporedno postavljenih ulicah. Srečujeva skupine italijanov, saj ima danes tu postanek križarka iz Genove. 
Take ogromne ladje, ki so višje kot greben ob zalivu prav nič ne spadajo v prijazno norveško sceno drobnih starih lesenih hišk. Zgleda, da tu vsak dan pristane druga križarka.
Skupaj z mnogimi turisti v starem centru sva doživela majhen šok. Nenadoma so se glasno oglasile mestne sirene in v istem trenutku so zazvonili vsi naši telefoni. Vsi smo panično odpirali sporočila, ki so pojasnjevala, da mestna oblast le preizkuša nov sistem opozarjanja na nevarnost. 
Mnogi turisti so se zbali, da gre morda za cunami, jaz pa sem najprej pomislila na Rusijo... ki na severu celo meji na Norveško. Na srečo je bil le test. Še nekaj časa mi ni bilo prijetno pri srcu. 

Po kosilu sva se odpravila do zahodnega dela polotoka, do Tungenes fry, kjer je svetilnik. Voziva se večinoma po makadamski pešpoti, ki teče ob jezeru, skozi gozdnato območje in mimo naselij. 
Jezero je prepredeno s popki rumenih lokvanjev, na obali pa bujno cvetijo rumeni irisi.

Ob poti se pasejo ovčje družine z mladički. Malo naprej pa sva občudovala krasne konje. 
Eden je imel posebej rezano in negovano grivo, prav kot irokezo. Bil je prijazen in mi je travo jedel iz rok. 
Po skoraj 20 km sva prispela do zaliva in svetilnika. Šla sva mimo slikovitega majhnega pristanišča s tipičnimi rdečimi hiskami in obveznimi galebi, ki so tu kar kričavi in radi iščejo hrano. 
Temnosiva gladka skalnata obala se v soncu sveti kot kovina, po njej so raztreseni skalnati balvani. 
Pred svetilnikom so razstavljene slike okoliških svetilnikov. 
Ko sva se vračala, sva se ustavila pri bližnji peščeni plaži, kjer so se še ob pozni uri (skorj 19:00) kopali in sončili. Dan je tu sedaj zelo dolg, sonce sije še ob 22:00 uri. 

Zanimivo, da je morje prijetno toplo, zato ni čudno, da se v njem namaka staro in mlado. Mi pa imamo stereotipno razmišljanje, da je na severu samo hladno in morje le za gledat. 😀 

Vračala sva se po drugi poti, mimo mest in ob glavni cesti. Skupno sva prevozila več kot 40 km.