Lysebotn

Danes sva si vzela "a day off", ležeren dan. Sonce zares močno  pripeka,  vsi v kampu so ali v poletni opravi ali pa v kopalkah. 

Po včerajšnjem hribolazenju kar precej čutim zategnjenost mišic. Česar ne počneš pogosto, mišice, ki tega ne vadijo, bolj trpijo. Zato si danes privoščiva malo poležavanja na soncu, jutranji sprehod po vasici in vožnjo z motorjem.

Dopoldne se sprehodiva do cerkvice in skale nad vasico. V vasi ne živi veliko prebivalcev, a travniki in vrtovi so urejeni. Pogosto travico kosi robot. 

Lepa lesena cerkvica s koničastim zvonikom lepo sede v to okolje. 

V zalivu je manjša trgovinica, kjer kupiva zamrznjen kruh, saj sicer tu ni veliko prometa, zato poskrbijo, da kruh zdrži dlje.

Kamp je skoraj polno zaseden, zgleda da je tako pogosto ob vikendih. Zjutraj ga je zapustila velika skupina terenskih vozil.

Po kosilu sedeva na motor in se najprej peljeva mimo drugega zaselka po imenu Lyse, ki šteje le nekaj hiš, do konca te ceste na pobočju. 

Od tu je lep razgled na serpentine na nasprotnem pobočju, ki pa se zaradi zelenja ne vidijo dobro. 

Nato nadaljujeva pot po serpentinah na vrh do restavracije, kjer kupiva dve udobni pelerini za dež. Tako sva opremljena tudi za mokro vreme.

Voziva se še malo navzgor in občudujeva planoto, kjer iz vsepovsod teče voda snežnica, po dolinicah so raztresene skale in večji kamni, na robovih vrhov stojijo okrogli kamni in čakajo, da se skotalijo navzdol. 

Na skromnem mahu se pasejo ovce.

Zapeljeva po stranski poti, kjer se cesta konča v snegu. 

Tam je na snežni zaplati parkiran čoln. Čaka na vesoljni potop? Kdo ve. ;)

Vožnja po planoti je zanimiva, saj je za vsakim ovinkom kakšno večje ali manjše jezero. Včasih vidiš kar tri nivoje in tri različna jezera.

Razgled je resnično enkraten. Takega okolja drugod ne vidiš. 

Med vožnjo opaziva, da iz nasprotne strani pelje avto z ljubljansko registracijo. 

Ko se vrneva do pristanišča, ju srečava ponovno. Povesta, da gresta do Nordkappa. 

Pozno popoldne izkoristim za pisanje bloga, učenje francoščine in branje. Res nama nič ne manjka in tudi ni nama dolgčas. 

Lysefjord in Lysebotn

Zjutraj sva se zbudila ob oglašanju ovc in njihovih zvončkov na pašniku zraven kampa. 

Norveška je dežela fjordov, to so ozke doline obdanne s strmimi visokimi skalnatimi grebeni, ki so jih davno oblikovali in izdolbli ledeniki, zdaj pa jih je preplavio morje. Lysefjorden je eden najlepših fjordov in prav tu sva midva.

Dolžina fjorda je 42 kilometrov. Obkrožen je s skalnatimi stenami, ki navpično štrlijo proti nebu 1000 metrov visoko. Lysefjord ni le dolg in ozek, ponekod je tako globok, kot so visoke gore. Lysefjord se začne na globini le 13 metrov pri oceanu, nato pa se usmeri v notranjost , kjer je pri Preikestolenu globok več kot 400 metrov.

Okolica fjorda je le malo poseljena zaradi nerodovitnega skalnatega terena. Tu sta le dve vasici, ki ležita na nasprotnih koncih. Forsand na začetku fjorda in Lysebotn čisto na koncu. 

Danes imava v načrtu malo hribolazenja. Primerno se oblečeva, obujeva planinske čevlje in se s skuterjem odpeljeva po 27 ovinkih do parkirnega prostora nad vasico. 

Najprej uživava razgled iz lesene restavracije, ki visi na robu skalnatega grebena. 

Kmalu se zbere večja skupina ljudi, ki se je začela vzpenjati po označeni poti do atraktivnega balvana Kjeraga.

Tudi midva vzameva pohodne palice, nahrbtnike s hrano in pijačo in jim slediva.

Že na začetku naju čaka strma steza, ki so jo po podatkih nadgradili nepalski šerpe.  

Ker poteka steza večinoma po gladkih skalah in pogosto blizu roba, so za pomoč urejene ograje z verigo. 

Sonce pripeka, veter pa je danes malo močnejši. Na nebu prvič odkar sva odšla od doma, vidiva nekaj oblačkov. 

Kako prav pridejo palice, še posebej ko je treba stopati po gladki steni ali visokih kamnitih stopnicah. Nudijo nama ravnotežje in razbrenenijo pritisk na stopala. 

Po informacijah naj bi pohod trajal 2,5 uri do balvana in 2,5 uri nazaj. Pot se sestoji iz 3 delov strmega plezanja po golih skalah, vmes so spusti do dveh globeli s potočkom. 

 Na vsakem koraku sva uživala v nepopisno lepem in adrenalinskem  razgledu na vas Lysebotn, okoliške vrhove temnih ukrivljenih hrbtov skalnatih grebenov in seveda lepega fjorda. 

Po skalah ob stezi je veliko velikih ali manjših kamnitih piramid, ki so jih ustvarili obiskovalci. Tudi midva narediva eno manjšo za spomin. Vsepovsod ležijo različne skale, ki so ostale, ko so se ledeniki umikali. 

Šele zadnja 2 kilometra sta razmeroma položna in lažja za hojo. Tu je tudi še vedno veliko sneženih strmin, ki jih je treba prečkati. Narava je tako enkratna in spektakularna. 

Po kar naporni hoji dosežemo rob gorske planote. Presenečeni stojimo na 1000 metrov visoki pečini. Poplačan je ves trud, ko se oko ustavi na neverjetnem balvanu Kjerag. 

 Po spletu naravnih sil se je namreč ogromna skala vkestila v razpoko dveh sten. Pomisliva na podoben a bolj ravninski primer medvedove glave v tolminskih koritih. Le da je tu dih jemajoči pogled naravnost 1000 m do morja.

Vsi smo z občudovanjem, a tudi s strahospoštovanjem zrli na balvan Kjerag. Nekateri so si celo upali stopiti nanj, a so povedali, da občutek ni najbolj prijeten. 

Na skalni polici poleg balvana smo poskušali ujeti čimbolj neverjeten trenutek v fotografijo. Na desni strani je lep pogled na skalno polico, od koder skačejo z "wingsuiti". Danes tam ni bilo nikogar. 

Pred to polico pa v globino pada visok in lep slap, ki je na poti do morja ustvarjal pravo vodno kopreno. 

Pojedla sva sendviče in banani, se odžejala, poklepetala z nekaterimi obiskovalci in se pocasi idpravila nazaj do parkirišča.

Pot nazaj je bila zame celo nekoliko težja, saj so bili spusti bolj zahtevni.

Za celoten krog naj bi potrebovali dobrih 5 ur, nama je uspelo zadevo izpeljati v 3 urah 40 minutah. V celoti je  izlet trajal 7 ur. 

Uspelo mi je. Bilo je zelo lepo.

Na tem parkirišču stoji obeležje s seznami vseh zmagovalcev tekme s smučarskimi rolkami na kolesih iz doline do parkirišča na višini 659 m, 27 ovinkov z vključno 1, 1 km dolgo zanko v predoru hriba. Na seznamu so sami odlični tekači in tekačice na smučeh zadnjih let.

Dan sva zaključila prijetno utrujena. Sonce zahaja nad fjordom.

 

 

Proti Lisebotnu

Naj povzamem opravljeno pot v zadnjem dnevu. 

Včerajšnji dan sva se peljala od Heddala mimo Tuddala čez prelaz Gaustatoden do Rjukana. Nadaljevala sva pot do  Hardangervidda visitor centra. Naprej je pot vodila mimo Omota in med Dale in Valle je bila cestna zapora. 

Občudovala sva lepote pokrajine, ki je v veliki meri v okrilju regionalnih parkov.  Njih namen je vključiti različne pokrajine, visoke alpske gore, fjorde, kanale in gozdove in povečati skrb za naravo.   Kar jim lepo uspeva.

Danes sva že zgodaj zjutraj nadaljevala pot od Nomelanda do doline Suleskard, od koder sva se dvignila na planoto.

Če sem za dosedanjo pokrajino dejala, da je čudovita, pa za današnjo lahko rečem, da je božanska v pravem pomenu besede. 

Tu se narava poigra z nasprotjem med belimi zaplatami snega in temnimi skalnimi površinami in ustvari lepoto v različnosti. 

Vse skupaj dopolnjuje tisoč in eno jezero, potok ali reka, ki se izlivajo druga v drugo na različnih ravneh.  

Da je vtis še bolj pravljičen so jezera delno ali skoraj v celoti pod ledenim oklepom, ob cesti pa so visoki zidovi odrinjenega snega. 

Menim, da je za te občutke in doživetja najbolje obiskati te kraje v tem času, ko je tu še led in sneg.

Slikovita enopasovna pot z označenimi prostori za izogibanje nasproti vozečim vozilom se vije po pokrajini.

 Cesta je mestoma podobna bob stezi, a je varna, saj vsi vozijo s primerno hitrostjo. 

Nešteto ovinkov in za vsakim prekrasen pogled na zope novo jezero, na slikovita pobočja in na odseve gora v mirni gladini jezer.

V bližnjih gozdovih se skrivajo lesene hiše, na dveh koncih pa so bila cela naselja lesenih hiš s travnatimi strehami, v okolici pa smučišče in urejene asfaltirane steze za zimski tek na smučeh.

Le nekatere hiše so bile obljudene v tem času.

Prez premora je delala kamera telefona in od navdušenja sem pozabila na ves svet okoli sebe. 

Če se človek še tako trudi biti ustvarjalen in kreativen, naravi ne seže do kolen. Narava je zame najmočnejši motivator in pomirilo. 

Prometa ni bilo prav veliko, zato sva mirno potovala. Proti poldnevu sva prispela na planoto nad Lysefjordom. 

(Slia vzeta s spleta)

Od tu dalje vodijo serpentine s 27 ovinki do vasice Lysebotn, ki leži v zadku fjorda.

Prijaviva se v kampu in se namestiva. Po kosilu se sprehodiva po obali do visokega slapa v bližini. 

Na obali je par parov in nekaj jih celo zaplava. Zato se Bojan odloči testirati svojo novo neoprensko obleko in zaplava. 

Tudi današnji dan je sončen in brez oblačka.  Sonce močno pripeka, zato se mnogi sončijo. Le tu pa tam povleče svež veterček, da spomni, da smo na srveru. 

Jutri naju čaka raziskovanje okolice s skuterjem. Se že veselim.