Predstavljena objava

Povezave do potovanj z avtodomom

Tu so zbrane povezave do naslovnih blogov najinih daljših potovanj z avtodomi, od 7.dalje z našim            WEINESBERG,...

petek, 9. junij 2023

Lysefjord in Lysebotn

Zjutraj sva se zbudila ob oglašanju ovc in njihovih zvončkov na pašniku zraven kampa. 

Norveška je dežela fjordov, to so ozke doline obdanne s strmimi visokimi skalnatimi grebeni, ki so jih davno oblikovali in izdolbli ledeniki, zdaj pa jih je preplavio morje. Lysefjorden je eden najlepših fjordov in prav tu sva midva.

Dolžina fjorda je 42 kilometrov. Obkrožen je s skalnatimi stenami, ki navpično štrlijo proti nebu 1000 metrov visoko. Lysefjord ni le dolg in ozek, ponekod je tako globok, kot so visoke gore. Lysefjord se začne na globini le 13 metrov pri oceanu, nato pa se usmeri v notranjost , kjer je pri Preikestolenu globok več kot 400 metrov.
Okolica fjorda je le malo poseljena zaradi nerodovitnega skalnatega terena. Tu sta le dve vasici, ki ležita na nasprotnih koncih. Forsand na začetku fjorda in Lysebotn čisto na koncu. 
Danes imava v načrtu malo hribolazenja. Primerno se oblečeva, obujeva planinske čevlje in se s skuterjem odpeljeva po 27 ovinkih do parkirnega prostora nad vasico. 
Najprej uživava razgled iz lesene restavracije, ki visi na robu skalnatega grebena. 
Kmalu se zbere večja skupina ljudi, ki se je začela vzpenjati po označeni poti do atraktivnega balvana Kjeraga.

Tudi midva vzameva pohodne palice, nahrbtnike s hrano in pijačo in jim slediva.
Že na začetku naju čaka strma steza, ki so jo po podatkih nadgradili nepalski šerpe.  
Ker poteka steza večinoma po gladkih skalah in pogosto blizu roba, so za pomoč urejene ograje z verigo. 
Sonce pripeka, veter pa je danes malo močnejši. Na nebu prvič odkar sva odšla od doma, vidiva nekaj oblačkov. 
Kako prav pridejo palice, še posebej ko je treba stopati po gladki steni ali visokih kamnitih stopnicah. Nudijo nama ravnotežje in razbrenenijo pritisk na stopala. 
Po informacijah naj bi pohod trajal 2,5 uri do balvana in 2,5 uri nazaj. Pot se sestoji iz 3 delov strmega plezanja po golih skalah, vmes so spusti do dveh globeli s potočkom. 
 Na vsakem koraku sva uživala v nepopisno lepem in adrenalinskem  razgledu na vas Lysebotn, okoliške vrhove temnih ukrivljenih hrbtov skalnatih grebenov in seveda lepega fjorda. 
Po skalah ob stezi je veliko velikih ali manjših kamnitih piramid, ki so jih ustvarili obiskovalci. Tudi midva narediva eno manjšo za spomin. Vsepovsod ležijo različne skale, ki so ostale, ko so se ledeniki umikali. 
Šele zadnja 2 kilometra sta razmeroma položna in lažja za hojo. Tu je tudi še vedno veliko sneženih strmin, ki jih je treba prečkati. Narava je tako enkratna in spektakularna. 
Po kar naporni hoji dosežemo rob gorske planote. Presenečeni stojimo na 1000 metrov visoki pečini. Poplačan je ves trud, ko se oko ustavi na neverjetnem balvanu Kjerag. 
 Po spletu naravnih sil se je namreč ogromna skala vkestila v razpoko dveh sten. Pomisliva na podoben a bolj ravninski primer medvedove glave v tolminskih koritih. Le da je tu dih jemajoči pogled naravnost 1000 m do morja.
Vsi smo z občudovanjem, a tudi s strahospoštovanjem zrli na balvan Kjerag. Nekateri so si celo upali stopiti nanj, a so povedali, da občutek ni najbolj prijeten. 
Na skalni polici poleg balvana smo poskušali ujeti čimbolj neverjeten trenutek v fotografijo. Na desni strani je lep pogled na skalno polico, od koder skačejo z "wingsuiti". Danes tam ni bilo nikogar. 
Pred to polico pa v globino pada visok in lep slap, ki je na poti do morja ustvarjal pravo vodno kopreno. 
Pojedla sva sendviče in banani, se odžejala, poklepetala z nekaterimi obiskovalci in se pocasi idpravila nazaj do parkirišča.
Pot nazaj je bila zame celo nekoliko težja, saj so bili spusti bolj zahtevni.
Za celoten krog naj bi potrebovali dobrih 5 ur, nama je uspelo zadevo izpeljati v 3 urah 40 minutah. V celoti je  izlet trajal 7 ur. 
Uspelo mi je. Bilo je zelo lepo.
Na tem parkirišču stoji obeležje s seznami vseh zmagovalcev tekme s smučarskimi rolkami na kolesih iz doline do parkirišča na višini 659 m, 27 ovinkov z vključno 1, 1 km dolgo zanko v predoru hriba. Na seznamu so sami odlični tekači in tekačice na smučeh zadnjih let.
Dan sva zaključila prijetno utrujena. Sonce zahaja nad fjordom.
 



 

četrtek, 8. junij 2023

Proti Lisebotnu

Naj povzamem opravljeno pot v zadnjem dnevu. 
Včerajšnji dan sva se peljala od Heddala mimo Tuddala čez prelaz Gaustatoden do Rjukana. Nadaljevala sva pot do  Hardangervidda visitor centra. Naprej je pot vodila mimo Omota in med Dale in Valle je bila cestna zapora. 

Občudovala sva lepote pokrajine, ki je v veliki meri v okrilju regionalnih parkov.  Njih namen je vključiti različne pokrajine, visoke alpske gore, fjorde, kanale in gozdove in povečati skrb za naravo.   Kar jim lepo uspeva.
Danes sva že zgodaj zjutraj nadaljevala pot od Nomelanda do doline Suleskard, od koder sva se dvignila na planoto.
Če sem za dosedanjo pokrajino dejala, da je čudovita, pa za današnjo lahko rečem, da je božanska v pravem pomenu besede. 
Tu se narava poigra z nasprotjem med belimi zaplatami snega in temnimi skalnimi površinami in ustvari lepoto v različnosti. 
Vse skupaj dopolnjuje tisoč in eno jezero, potok ali reka, ki se izlivajo druga v drugo na različnih ravneh.  
Da je vtis še bolj pravljičen so jezera delno ali skoraj v celoti pod ledenim oklepom, ob cesti pa so visoki zidovi odrinjenega snega. 
Menim, da je za te občutke in doživetja najbolje obiskati te kraje v tem času, ko je tu še led in sneg.
Slikovita enopasovna pot z označenimi prostori za izogibanje nasproti vozečim vozilom se vije po pokrajini.
 Cesta je mestoma podobna bob stezi, a je varna, saj vsi vozijo s primerno hitrostjo. 
Nešteto ovinkov in za vsakim prekrasen pogled na zope novo jezero, na slikovita pobočja in na odseve gora v mirni gladini jezer.
V bližnjih gozdovih se skrivajo lesene hiše, na dveh koncih pa so bila cela naselja lesenih hiš s travnatimi strehami, v okolici pa smučišče in urejene asfaltirane steze za zimski tek na smučeh.
Le nekatere hiše so bile obljudene v tem času.
Prez premora je delala kamera telefona in od navdušenja sem pozabila na ves svet okoli sebe. 
Če se človek še tako trudi biti ustvarjalen in kreativen, naravi ne seže do kolen. Narava je zame najmočnejši motivator in pomirilo. 

Prometa ni bilo prav veliko, zato sva mirno potovala. Proti poldnevu sva prispela na planoto nad Lysefjordom. 
(Slia vzeta s spleta)
Od tu dalje vodijo serpentine s 27 ovinki do vasice Lysebotn, ki leži v zadku fjorda.
Prijaviva se v kampu in se namestiva. Po kosilu se sprehodiva po obali do visokega slapa v bližini. 
Na obali je par parov in nekaj jih celo zaplava. Zato se Bojan odloči testirati svojo novo neoprensko obleko in zaplava. 
Tudi današnji dan je sončen in brez oblačka.  Sonce močno pripeka, zato se mnogi sončijo. Le tu pa tam povleče svež veterček, da spomni, da smo na srveru. 
Jutri naju čaka raziskovanje okolice s skuterjem. Se že veselim.

torek, 6. junij 2023

Čez južni del planote Hardangervidda

Včeraj zvečer, če se temu tu lahko reče večer, saj sonce ob 22:30 še vedno ne zaide, sva se sprehodila ob bližnji strugi reke. 
Ta glasna reka, ki teče v bližini parkirnega prostora, ustvarja mogočen vodnat slap Ämnesfossen in skoraj 500 m bučnih  brzic.
 Velika količina čiste a svetlorjave vode dere proti dolini. 
Močno bučanje slišiva tudi, ko sva v avtodomu in naju zasanja v spanje.
V bližini na reko gleda strašen trol.
Danes zjutraj se odpraviva dalje, a izbereva drugo smer, tisto, ki je po lokalnih informacijah bolj zanimiva. Smer Rjukan.
Pot se kmalu začne dvigovati proti največji planoti v Evropi, Hadangervidde. Narava je severnjaško lepa, v soncu pa še bolj privlačna. Na planoti je nesteto večjih in manjših jezer, okrog njih pa lesene hiške, verjetno poletni vikendi. 
Na prelazu, na 1260 mnm, je lep razgled na okolico.
 Izza ovinka naju pozravi krasen pogled na še zelo zamrznjeno jezero in zasneženo pobočje gore nad njim.
Peš se odpraviva do razgledne točke. Hoja ni najlažja zaradi ostankov snega in izvirčkov vode, ki pronicajo od vsepovsod. 
Skale porasle z zelenimi lišaji, sneg , z vodo napito mahovje in pritlično ruševje so del te scene.
Zrak je kristalno čist in se ga res z užitkom nadihava. Spustiva se proti dolini, kjer leži zgodovinsko znamenito mesto Rjukan.
Zanj je značilno, da ga pozimi sonce ne doseže. Prav zato je pred leti prišlo do zamisli z ogledali na hribu, ki odbijajo sonce po nestu.
Rjukan leži 190 km zahodno od Osla v ozki dolgi dolini ob reki Måna. Kraj je dobil ime po 104 m visokem slapu Rjukanfossen , ki je včasih bil zahodno od naselja. 

Mesto je nastalo leta 1905, ko je družba Norsk Hydro v bližini naselja začela graditi hidroelektrarno Vemork. 
 Tu je tovarna, kjer so poleg umetnih gnojil kot prvi na svetu pričeli z industrijsko proizvodnjo težke vode. Po okupaciji Norveške so Nemci nadaljevali s proizvodnjo težke vode za namene atomske bombe. 

Člani norveškega odporniškega gibanja so takrat naredili eno najodmevnejših in pogumnih diverzanrskih akcij v okupirani Evropi. Bombardirali so tovarno in potopili ladjo, ki je prevažala težko vodo v Nemčijo. To je bil ključen zgodovinski dogodek za razvoj vojne. Na to temo je bil posnet film Heroji Telemarka, v katerm igra Kirk Duglas. 
Na vzhodu kraja iz vrha gore pada v dolino mogočen slap.
Prav tako na koncu vasi buči velik slap z gore.
Na desnem bregu reke je omenjena tovarna umetnih gnojil.
Nadaljejeva pot navzgor do planote in informacijskega centra narodnega parka, ki leži na največji planoti Evrope na višini okoli 1000 mnm, poprečna višina celotne planote je 1200 mnm. Drugi center parka je na severni strani planote.
Ogledala sva si razstavljene slike, zaposleni so nama predstavili park in dejavnosti.
V nadaljevanju se voziva po slikoviti planoti z velikimi in majhnimi jezeri, iglastimi gozdovi in s snegom okrašenimi gorami v ozadju.
V enem delu planote je smučarski center in ogromno majhnih lesenih hišk s travnatimi strehami.
Sledil je spust s planote in kmalu zatem naju čaka 12% klanec in številne serpentine do vrha naslednje planote. Od tod je lep razgled na jezero ujeto v fjord med visokimi hribi.
Čakalo naju je le še nekaj poti, ko sva opazila znak za zaprto cesto. Kaj zdaj? Vračanje do druge povezave bi bilo zamudno in dolgotrajno. Povprašava domačine, kako je z zaporo in izveva, da je cesta dprta le od 7:00 do 8:00 in eno uro popoldne.

Še sreča, saj je ura že primerna za postanek in prenočevanje. Malo stran od zapore se parkirava ob manjši leseni cerkvici, kjer bova prenočila.
Za nama je zopet en vroč poletni dan. Sonce pripeka kot v pravem poletju in skoraj ne zaide.