Provansa, Cassis

Dan 25 - Provansa, Cassis

Polna bogatih vtisov zapuščava prekrasno okolico Verdona in se odpravljava proti Sredozemskemu morju. 

Naj povzamem nekaj zanimivosti o tako opevani Provansi.

Provansa diši, vsepovsod, na prostem pa še posebej v času cvetenja sivke.

V mestih diši po sivki, španskem bezgu in drugih dišečih rožah, po dobrem vinu iz mnogih vinogradov s pritlikavo trto in ne nazadnje po okusni lokalni hrani. Torej se najde nekaj za brbončice vsakogar, ki jo obišče.

Ne draži le brbončic, pač pa tudi vidne čutnice, saj je na vsakem koraku videti nekaj lepega. 

Narava privablja poglede na lepo "počesane" nasade sivke z oker obarvano zemljo v  brazdah in negovane in urejene vinograde v dolinah in na pobočjih gričev. 

V času cvetenja, konec junija mora biti tu res opojno dišeče in čarobno za oči.

(iz leaka)

Tudi človekov vpliv pri zidavi vasic in mest v tem okolju je uglašen z osupljivo naravo in se, s pastelnimi barvami fasad in streh, s kamnitimi dodatki in živobarvnimi okni in vrati, zlijejo z očarljivo sceno. 

Nikoli si ne bi mislila, da Francija lahko prinese toliko spokojnosti moji duši.

Provansa slovi po:

- prostranih poljih sivke, vinu rosé in slikovitih srednjeveških vasicah,

- francoskih parfumih, večina je ustvarjena v Grassu, v "francoski prestolnici parfumov",

- gojenju citrusov in oljk,

- okusnih sirih in suhomesnatih izdelkih,

- izjemnih naravnih lepotah ( kot na primer  kanjo Verdon),

- Velikemu številu kampov in urejenih postajališč za avtodome.

Na poti proti jugu sva se najprej ustavila pri mostu in jezu jezera Lac du saint Croix in naredila nekaj posnetkov.

Naslednji postanek je bil pri drugem jezu na Verdonu, kjer je manjše jezero in kanjon.

Po dobrih 100 km sva prispela do najinega naslednjega kampa v mestecu Cassis. Sončno je in topleje kot v notranjosti, vendar danes piha tu močan veter. 

(Iz Wikipedie)

Popoldne se odpraviva peš do mesta. Cassis je ribiško pristanišče, znano po prodnatih plažah in kalankah, številnih ozkih zaščitenih zalivih, ki jih obdajajo strme apnenčaste pečine. Kalanke si nameravava ogledati, ko ne bo vetra.

Že na poti po strmi ulici navzdol proti zalivu sva občudovala okoliške vrhove, še posebej Cap Canaille, visoko, rdeče pobarvano skalnato pečino, rt nad morjem.

V pristanišču je množica restavracij, kavarn in slaščičarn. Danes je sobota, zato je povsod veliko obiskovalcev. Sprehodiva se po obalni promenadi na desno in nato na levo vse do svetilnika. Morje v zalivu liže plažo in v vetru prši naokoli.

Mestece je ujeto v zalivu med kalankami, ki so zaščiteni manjši slikoviti zalivi na desni in Cap Canaille, najvišjo obalno pečino v Franciji na levi. 

Stavbe, ki obkrožajo pristanišče so lepih pastelnih barv z izrazitimi okni in vrati.

Tudi Cassis je pritegnila mnoge filmske ustvarjalce zaradi svojih lepot.  

Veter naju je dodobra prepihal na poti v kamp. Sonce je toplo, piha pa hlden in nadležen veter. 

Napoved pravi, da bo jutri malo manj vetrovno. Upava, da res

Moustiers-Sainte-Marie

Dan 24 - Moustiers-Sainte-Marie

Današnji dan je obetal veliko sonca, z jutranjimi nizkimi temperaturami, ponoči 3°C, čez dan pa do 16 °C. Vetra je bilo manj kot včeraj, zato sva se z Hondo odpravila na ogled dveh točk, oddaljenih dobrih 20 km od najinega kampa.

Ko sva se peljala mimo lepih njiv s sivko, sva se morala ustaviti, saj se je pred nama odprl pogled na del jezera z zanimivim polotokom. 

Ne moreva se načuditi prečudoviti intenzivni barvi vode, ki je v resnici še veliko bolj modra, kot na sliki. Morda bo ta fotografija vsaj približek resničnemu doživetju.

V nadaljevanju sva se peljala mimo Moustiers-Sainte-Marie, vasice vgnezdene v strmo skalnato pobočje gora. 

Nedaleč proč sva se ustavila pri mostu Pont du Galetas in izlivu reke Verdon v jezero. Na mostu narediva nekaj posnetkov ožine kanjona in reke.

Na obali stojijo ponudniki kanujev in pedolinov, s katerimi se mnogi odpravijo kakšen kilometer po reki navzgor. 

Tudi midva si izposodiva pedolino (20€ na uro) in se trudiva poganjati proti toku. Vse skupaj bi bilo enostavno, če bi krmilo bolje delovalo. Krmilo je delovalo kot volan in ne kot ročno krmilo čolna. Preden sva ugotovila, kako deluje, naju je obračalo. No, konec dober, vse dobro. 

Počasi sva pedalala proti toku in uživala v prekrasni barvi vode, neverjetnih oblikah in barvah skal in pobočij nad reko. Ta kanjon je res prečudovit od zgoraj in od spodaj. 

Na poti nazaj nama je malo nagajal veter, ki je pihal v nasprotno smer toka reke in delal prave valove. 

Le eno uro sva uživala lepote reke, a sva ponosna, da sva se vozila po prekrasnem Verdonu in jo občudovala tudi iz pobočij gora, ki se penjejo nad njo. 

Čeprav reka ni velika, njena skrita moč počasi a zdržema liže skale in že skozi tisočletja oblikuje svojevrstno mojstrovino. Res prav nič na tem svetu ni večno, to lahko vidimo in občutimo vsak dan. 

Očarana od Verdona sva se odpravila še na ogled bližnje vasi Moustiers-Sainte-Marie, ki je od leta 1981 uvrščena med najlepše vasi v Franciji.  

V primerjavi z vasico Saint Croix du Verdon, tu pročelja hiš niso obdelana s kamni, so pa pobarvana v pastelne barve, ki se stapljajo s celotno sceno. 

Že od daleč opaziva na skalnatem grebenu majhno cerkvico in strmo kamnito pot do nje. Zgleda, da je najino tokratno potovanje povezano s takimi podvigi. 

Odpraviva se po 262 kamnitih stopnicah, ki se strmo vzpenjajo proti vrhu. Kamni so tako zlizani od premnogih stopinj, da je na to opozarjal celo poseben znak. 

Dolge stopnice ograjene s kamnito ograjo se vijejo po pobočju. Srečujeva staro in mlado, ki se previdno vračajo v dolino.

Višje ko sva, lepši je razgled na vas in okolico. Ob poti so postaje križevega pota. Šele od zgoraj opaziva, da vasico preseka potok, ki v kaskadah pada v globino. Ob deževju mora biti precej buren. 

Pogled na oranžne strehe hiš stisnjenih ob potok in dva skalnata grebena, kjer med njima visoko na zajli visi zlata zvezda, spominja na jaslice. 

Na koncu stopnic je vzidana v visoke apnenčaste pečine slikovita kapela Notre-Dame-de-Beauvoir. V njeni bližini je poseben prostor z najlepšim razgledom na strehe vasi, na dolino Maire in planoto Valensole.

Počasi in previdno se vračava proti vasi, ki je polna šarma. Tu so cerkev, manjši trgi, ozke ulice s številnimi prodajalnami lokalnih dobrot in izdelkov. Sivka in mila različnih barv na stojnicah odišavljajo ozke ulice. 

 Pastelne barve hiš z izrazitimi barvami oken in vrat so prekrasna dopolnitev barv skal, kamna in vode v okolici.

Vas je del naravnega parka in vpisana v UNESCO dedišcino. Je tipična provansalska vas, znana tudi po "fajansi", posebni keramiki. 

Sprehodiva se po vasici, se posladkava z okusnim sladoledom in se počasi odpraviva "domov", saj naj bi po napovedi pod noč malo deževalo. Zopet sva hvaležna za res lep sončen dan in nepozabna doživetja

Sainte-Croix-du-Verdon

Dan 23 - Sainte-Croix-du-Verdon

Ponoči je deževalo, zjutraj pa je bilo nebo lepo umito, jasno. Ker je bilo precej vetrovno je odpadla vožnja z motorjem. Odločila sva se, da ta dan malo polenariva, kaj prebereva, si pogledava kakšno zamujeno epizodo nanizank in opraviva "žehto". V treh tednih se je nabralo nekaj oblačil za pranje. V kampu imajo sodoben pralni stroj in sušilec.

Pred tem sva morala po prašek v trgovino na vrhu vasice Sainte-Croix-du-Verdon. Pot sva izkoristila še za ogled te majhne, a ljubke vasice na gričku nad jezerom. 

Če so v Italiji "cita bianche", v Španiji "pueblos blancos", bi jih v Franciji na tem koncu lahko poimenovali "villages de pierre", kamnite vasi. 

Te lepe hiše, zidovi in ograje stilno okrašene z lokalnimi ovalnimi kamni, oker barve, kot večina okoliških skalnatih gora, ali zemlje na njivah in se barvno zlivajo z naravo okoli njih. 

Sainte-Croix-du-Verdon leži na izjemni lokaciji na skalnem rtu ob obali velikega jezera St. Croix. 

Vas se je v 16. stoletju preselila iz ravnine na hrib. Kasneje ji je grozila še potopitev v akumulacijsko jezero, a se to ni zgodilo.

Sprehod po v strmino zavitih uličicah navdihuje z mirom in spokojnostjo. Iz vseh kotičkov vasi je prekrasen razgled na jezero in na kraj, kjer je vasica nastajala v starih časih. Danes je vasica majhno letovišče.

Središče vasi je majhno, a ljubko s številnimi lepo obnovljenimi hišami, katerih fasade so obdelane z gladkimi ovalnimi kamni, okoli njih pa lepi majhni vrtovi, ki jih v ozadju krasi še prekrasno azurno modro jezero.

 Iz vasi vodi strma pešpot do jezera, po kateri sva se vrnila do kampa. 

Opravila sem "žehto" pospravila sveže oprana oblačila in dan se je zaključil.

Upava, da bo jutri manj vetrovno, da se odpeljeva z motorjem do mesta Moustiers-Sainte-Marie.